Od šanka do šanka brez podatkov
Imate pozitiven odnos do globalizacije? Želite na svetovni trg? Seveda. Ali bi imeli podatke svojega podjetja raje na strežniku v Sloveniji ali pri enem izmed svetovnih ponudnikov? Saj vem, da bi jih najraje imeli pri sebi, vendar pa prej ali slej to ne bo več mogoče. Strežnikov, kot jih poznamo, ne bo več. Torej: doma ali globalno?
Svetovni ponudniki so nepredstavljivo večji od največjih domačih, učinkovitejši, preprostejši, imajoširšo ponudbo in nižje cene. Seveda pa z njimi ne boste podpisali pogodbe v slovenskem jeziku, niti malo ne bodo upoštevali morebitnih pripomb, ki jih bo svetoval vaš odvetnik, v primeru spora pa boste imeli neprimerno višje sodne stroške, kot smo jih vajeni pri nas.
To so stvari, o katerih v slovenskih podjetjih vemo zelo malo, tako da nas najbolj skrbi, kdo bo imel možnost vpogleda v naše podatke. Tega, da naših podatkov za primerno nagrado ne bo prodal nihče, itak ne verjamemo. Ne nazadnje vemo, da določene »agencije« znajo priti do podatkov, če to želijo.
To, da lahko te »agencije« pridejo do naših podatkov ne glede na lokacijo strežnikov ali celo osebnih računalnikov, ponavadi kar pozabimo, kot bi naša država lahko varovala absolutno nedotakljivost svojih digitalnih meja. V resnici pa je ilegalnih prestopov toliko, da jih nihče še prešteti ne more. Skratka, digitalne meje ne obstajajo.
Varnostna luknja
Razširjena je predstava, da je, če drugega ne, vse mogoče kupiti. Zainteresirani podjetnik lahko v tujini zelo preprosto pride do ustreznih ljudi, ki imajo na primer kot vzdrževalci sistema dostop do podatkov in s tem prek njih tudi do podatkov o nas. Da, seveda, pride in reče, glej, tam je neko podjetje iz Slovenije, komu mar, poglejva malo, kaj delajo, mogoče bo kaj koristi iz tega. In potem gresta na kavo.
Če bi bilo to res mogoče, bi bila to varnostna luknja, ki bi jo ameriška podjetja najprej izkoristila v medsebojnem boju za posle, tržne deleže in dobičke. Samo ena mala zgodba, ki bi zaradi pomanjkanja dokazov krožila le od šanka do šanka, bi sesula posle, kjer štejejo milijarde.
Slovenija in Xiaomi
Xiaomi, ki zelo rad posnema oblikovanje iphonov in je najbolj priljubljen kitajski pro¬izvajalec pametnih telefonov, shranjuje vse podatke nekitajskih uporabnikov na drugi strani oceana v Amazonovih podatkovnih centrih. Indijci bolj verjamejo Američanom kot Kitajcem.
Ali bi bil Xiaomi pripravljen hraniti podatke v Sloveniji? Dvomim! Brez težav lahko preverijo, da smo država, kjer pomembni sklepi vlade pridejo v javnost še pred uradno objavo, da v javnosti kroži vrsta tajnih dokumentov ter da bolj ali manj vemo vsi vse o vseh. Preverijo lahko tudi, da kakšnih posebnih izkušenj z varovanjem niti ne moremo imeti, saj bi verjetno vse slovenske podatke, ki niso za javnost, lahko spravili v žep na enem disku velikosti nekaj terabajtov. Tega se slovenski ponudniki zavedajo, zato je največji cilj, na katerega merijo, slovenska javna uprava.
Ne zaupajo nam
Na tej točki se zgodba obrne. Iz naročnikov, ki se bojimo svoje podatke zaupati v hrambo drugim, postanemo ponudniki, ki mu drugi ne bi zaupali podatkov. Dejansko živimo v okolju, ki je tako rekoč brez možnosti, da bi katerikoli svetovni podatkovni center pri nas postavil strežnike. Težava ni le v tem, da nimamo ustrezne lokacije, da je pri nas pretoplo podnebje, največja težava je to, da nam ne zaupajo.
Nam pa je všeč, da imamo svoje podatke na varnem doma, ali ne! Pa niso. Njihove kopije so razpršene po vseh oblakih sveta. Spletno in mobilno omrežje je že tako zapleteno, da poti od vira, torej na primer podatkov v varnem domačem oblaku, do uporabnika ni mogoče nadzorovati. Četudi je ta oddaljen le nekaj metrov, lahko podatki od strežnikov do njega potujejo čez cel svet.
Podatki puščajo sled
Podatki, čeprav varno zaščiteni z gesli in digitalnimi potrdili, potem ko uporabnik dostopi do njih od doma, iz hotela v New Yorku, ali pa jih le pošlje poslovnemu partnerju oziroma pri pregledovanju uporablja pametni telefon, praktično vedno gredo skozi oblake in tam pustijo sled.
Elektronska pošta Gmail, Hotmail, Yahoo, MSN, Facebook, Twitter, spletni servisi, na katerih shranjujemo svoje fotografije, datoteke in drugo, CRM-aplikacije in podobne so vse v oblakih. Vse aplikacije za telefone iphone in tablične računalnike ipad tečejo na Applovih strežnikih. Aplikacije za pametne telefone z Androidom tečejo na Googlovih strežnikih. In z vsakim oblakom več bo vse manj možnosti, da bodo vaši podatki za vedno ostali le v varnem okolju vašega strogo varovanega oblačka.
Globalni biznis, ne lokalni strošek
Vesel bom, če bom lahko storitve v oblaku najel pri slovenskem ponudniku, a le, če bo, podobno kot Gorenje, Akrapovič, Pipistrel, Iskra Mehanizmi in podobni, večino svojega prihodka ustvaril na globalnem trgu. To naj bo globalni biznis, ne lokalni strošek.
Prvič objavljeno v časniku Finance 3. februarja 2015 http://www.finance.si/8816793/Aljo%C5%A1a-Domijan-Od-%C5%A1anka-do-%C5%A1anka-brez-podatkov
Zakaj se ne splača iskati denarja v nogavicah in denarnicah?
Vse skupaj je preprosto kot računalniška igrica. Denar je v vse hitrejšem kroženju, ki ga omogočajo nove tehnologije več in se preliva k hitrejšim. Medtem pa mi milijarde evrov mečemo v bančno luknjo, od koder se zlepa ne premaknejo v gospodarstvo.
Kje je denar, se sprašujemo vsi: vlada, ko pogleda v državno blagajno, bančniki, podjetniki in vsi državljani, ko pogledajo v svoje denarnice. Kadarkoli pomislimo na denar, naši možgani ustvarijo podobo kovancev in bankovcev. Pri tem pozabimo, da danes večina denarja obstaja le v elektronski obliki. To pa seveda povzroča zmedo in vrsto napačnih odločitev.
Te dni so bili mediji polni zgodb o elektronskem denarju bitcoin. Po hekerskem vdoru v spletno borzo bitnih kovancev Bitstamp pred nekaj dnevi so nemudoma postale aktualne razprave o varnosti elektronskega denarja. Nekatere je vdor spomnil še na stečaj borze bitnih kovancev Mt. Gox aprila lani in strm upad vrednosti bitnih kovancev z dobrih 1.100 dolarjev pred slabim letom na današnjih 260 dolarjev. Ali je elektronski denar prihodnost?
Ne! Elektronski denar je sedanjost. Bitcoin je nova vrsta denarja, ki deluje brez centralnega organa ali bank. Bitni kovanci so za zdaj bolj ali manj le poskus, kako najti ustrezne rešitve za nove potrebe, ki jih pri trgovanju narekujejo splet in informacijske tehnologije, in tako pomenijo zelo majhen del vsega denarja na svetu. Trenutno jih je v obtoku okrog 14 milijonov in so vredni manj kot štiri milijarde dolarjev (vir: https://blockchain.info/charts/total-bitcoins). Mogoče jih bomo nekoč res vsi hranili na USB-ključkih, pametnih telefonih in podobnih nosilcih ter šteli v kvadrilijonih, za zdaj pa lahko razkrijem, da sam nimam nobenega.
Zakaj so denarnice prazne
No, vsekakor pa v kvadrilijonih še zelo dolgo ne bomo šteli kovancev in bankovcev. Če odštejemo bitcoin, ti že danes pomenijo najmanjši del denarja na svetu. Gotovine je v evrih le za okrog tisoč evrov na prebivalca. Skupaj to znese okrog 500 milijard evrov, in če upoštevamo, da je velik del gotovine v bankah, bankomatih, bančnih trezorjih ter državnih zakladnicah, je jasno, zakaj so naše denarnice tako prazne.
Ker pa v naših glavah nosimo podobe kovancev in bankovcev, lahko razumemo (vsi smo le ljudje, mar ne), zakaj se skoraj vse vlade na svetu neuspešno ukvarjajo s tem, kako bi od tega sicer malega deleža denarja pobrale čim več davkov. Pri tem pa pozabljajo, da je na borznih in bančnih računih vsaj od sedem do desetkrat več elektronskega denarja, katerega obseg raste nekajkrat hitreje kot obseg gotovine. Milijarderji na kupček ne dajejo ne kovancev ne bankovcev, saj to je menda jasno, ali ne! Danes je najpomembnejši elektronski denar.
Iznajdba šaha
Zavedamo se, da na rast trga vse bolj vplivajo informatika, internet in mobilne komunikacije. Ne nazadnje je na svetu že toliko računalnikov in pametnih telefonov, da se to mora nekje poznati, vendar pa smo pri oceni dejanskega vpliva najpogosteje podobni indijskemu vladarju Šeramu. Ta je Setovo željo, da ga za iznajdbo šaha nagradi tako, da mu za prvo polje na šahovnici da eno pšenično zrno, za drugo dva, za tretje štiri in tako za vsako naslednje dvakrat več, razumel kot žalitev. Seta je nagnal skozi vrata in mu zabrusil, da bodo njegovi služabniki za njim takoj prinesli vrečo pšenice. Pa ni šlo. Ne naslednje jutro ne naslednji dan. Nagrada je namreč znašala 18 kvadrilijonov 446 trilijonov 744 bilijonov 73 milijard 709 milijonov 551 tisoč 615 zrn pšenice.
Zmogljivost računalnikov
Podobno je od leta 2007 do 2015 zmogljivost računalnikov zrasla za več kot 200-krat ter dodobra spremenila naše življenjsko in poslovno okolje. Mi se zavedamo le tega, da nam je standard upadel za nekaj odstotkov. Tehnološke smernice pa sprejemamo kot same po sebi umevne. Brezžična omrežja imamo že v svojih domovih. Tehnologija je vse bolj preprosta. »Priključi in uporabi« je vodilo že nekaj let in zakaj bi dvomili, da bodo izdelki, čeprav govorimo o visoki tehnologiji in programski opremi, vsaj tako preprosti za uporabo, kot je televizor ali pralni stroj. Potem spregledamo še to, da je trend vseh trendov lahkotnost združevanja trendov, ki 200-kratno povečanje zmogljivosti dodatno poveča. Zato iskanje rešitev v poslovnih modelih izpred deset let in več, ki so se takrat sicer obnesli, ne more dati rešitev.
To ve vsak otrok, ki igra spletne igrice. Za zmago potrebujejo najhitrejšo grafično kartico, spletno povezavo, miš in sploh čim boljši računalnik, sicer jih bodo nasprotniki vsakič znova povozili, ujeli ali zadeli kakšno stotinko prej, preden se bo izvedel njihov ukaz računalniku, čeprav bodo na tipko pritisnili prvi.
Ali veste, da ko z dve leti starim računalnikom po običajno hitrem omrežju dostopate na strežnik katerekoli večje borze na svetu, borzni posredniki z zmogljivejšo opremo lahko reagirajo v nekaj milisekundah, medtem ko vi pritisnete na gumb »kupi« ali »prodaj« in vam borzni strežnik pošlje nazaj potrdilo o transakciji. Tako se zgodi, da pritisnete v času, ko je na zaslonu ena cena, nakup ali prodajo pa končate po rahlo drugačni, za vas seveda manj ugodni ali neugodni ceni. Nekaterim mojim sogovornikom se to zdi celo potrditev, da so dobro kupili, saj je cena poskočila že v nekaj desetinkah sekunde, ali ne! Ja, plačali so pa sami. Princip je isti, kot ga poznamo že vsaj od leta 1815. Tistega leta je Nathan M. Rothschild po zaslugi lastnega sistema prenosa informacij izvedel za Wellingtonovo zmago v bitki pri Waterlooju cel dan pred britansko vlado, tako da je lahko izpeljal finančno transakcijo, s katero je dve leti pozneje povečal bogastvo družine za 40 odstotkov.
Na milisekundo vsaj nekaj evrov zaslužka
Zdaj nihče več ne računa na prednost enega dneva. Najboljši računajo raje na to, da ima dan nekaj več 86 milijonov milisekund in da lahko v vsaki izmed njih zaslužijo vsaj nekaj evrov, če že ne sto. Zdaj veste: denar je skrit v vse hitrejšem kroženju in se preliva k hitrejšim. Vse skupaj je preprosto kot računalniška igrica. In nisem povedal nič novega. Denar kroži. To učijo tudi na naših fakultetah. Prav. Zakaj pa potem milijarde evrov mečemo v bančno luknjo, od koder se zlepa ne premaknejo v gospodarstvo? In še vprašanje za milijardo: ali dvig DDV kroženje denarja pospešuje ali zavira? In ne pozabimo, sodoben denar je elektronski, na računalnikih, hitrejši kot kadarkoli.
Ali nam Google prinaša znanje?
Ko sem sadil maline, sem vprašal Google, kdaj in kako naj to naredim. Všeč mi je, da Google razume vprašanja, kot na primer: Kdaj sadimo maline?, Kdaj se je rodil France Prešeren?, Katero je glavno mesto Moldavije? Ne boste verjeli, a v programu, ki analizira poti kupcev do enaA.com, najdemo tudi zelo dolga vprašanja. Tako smo pred meseci dobili kupca, ki je Google vprašal: »Kateri led televizor za manj kot 400 evrov je najboljši za otroke in dnevno sobo 5 x 4 metre? In Google seveda ve, da imamo take televizorje na www.enaA.com in je kupca poslal k nam.
Je Google res orodje ali izum, ki bo celotno človeštvo dvignil stopničko više? Ob tem sem se spomnil (in za to mi ni bilo potrebno pogledati v Google) na eno staro zgodbo, ki je bila zapisana tam okrog leta 400 pred našim štetjem. Ja, za točen datum bi moral pogledati v Google.
Danes niti pomislimo ne, da v začetku črke in besede niso bile pisane. A Platon je skozi pogovor Sokrata in Fajdrosa predstavil zgodbo o Tamuntu (bolj znanem tudi kot Amon, Amon-Ra, ..), staroegipčanskemu kralju bogov, ki se je odvila v času, ko smo ljudje dobili pisavo. Knjigo imamo od leta 2009 (hvala, Google!) tudi v slovenskem prevodu: Platon – Fajdros. Prevedel Gorazd Kocijančič. V: Platon, Zbrana dela, študijska izdaja, II. knjiga, str. 529–574. Ljubljana: KUD Logos, 2009
Nekoč je Tamont gostil boga Tota, enega izmed najpomembnejših staroegipčanskih bogov, začetnika znanosti in umetnosti, izumitelja števil, matematike, astronomije, astrologije, geometrije, botanike, teologije, medicine in pisave. Tot se je pohvalil, da bo pisava Egipčanom dala še več modrosti in boljši spomin. Tamunt pa mu je odgovoril: » Izumitelj običajno ni najboljši sodnik svojim iznajdbam. Tisti, ki bodo uporabljali tvoj izum, ne bodo več urili svojega spomina in bodo postali pozabljivi. Ko se bodo želeli nečesa spomniti, bodo iskali med zapiski in ne več v svojem spominu. Tvoji ljudje se bodo ponašali z modrostjo, ki bo hranjena v zapisih, ne s svojo modrostjo. S časom bodo imeli na voljo vse več zapisov brez kakršnihkoli meril in navodil. Ta modrost jim bo bolj v breme kot korist. Namesto, da bi bili modrejši bodo vse bolj nevedni, namesto, da bi bil njihov spomin vse bolj živ, ga bodo zanemarjali in postali pozabljivejši.«
Predstavljajmo si, da danes Tamunta obiščeta Larry Page in Sergey Brin. Povedala bi mu, da sta iznašla način, kako organizirati vse informacije na svetu ter omogočiti njihovo dostopnost in uporabnost za vse. Odslej lahko vsak ve vse, bi zaključila.
Tamunt pa bi odgovoril: »Tisti, ki bodo uporabljali vajin izum, ne bodo več nabirali znanj in bodo vedeli vse manj. Ko bodo želeli nekaj vedeti, bodo to pogooglali. Ponašali se bodo z znanjem, ki bo shranjeno na svetovnem spletu, ne s tem, kar vedo sami. S časom bodo imeli na voljo vse več znanja brez kakršnihkoli meril in navodil. To znanje jim bo bolj v breme kot korist.«
Pisava je človeštvu omogočila razvoj. Tudi svetovni splet in Google ga, da ne bo kdo vzel vsega napisanega preveč dobesedno. A naj vas spomnim na skopirane doktorate, magisterije, na to, s kakšno lahkoto govorijo o stvareh, o katerih ne vedo ničesar drugega, kot da je trend, politiki. To je znanje brez meril in navodil. To je ponašanje s tujim znanjem. Zato, da bomo naredili korak naprej, ni dovolj tehnologija.
Naslovna slika Charlotte Davies – Osmoza
Kdor obljublja službe, laže
Po najnovejših podatkih internet uporablja približno 2,5 milijarde ljudi. Večina, kar 1,7 milijarde, jih živi v Aziji, več kot 600 milijonov na Kitajskem. Najbolje spletno omrežena mesta na svetu so v Južni Koreji in na Japonskem.
V ZDA je »samo« 250 milijonov uporabnikov. V Braziliji skoraj toliko kot na Japonskem, okrog sto milijonov. Na splet je priključenih več kot 8,7 milijarde naprav – več, kot je ljudi.
Zato, da ta navidezni svet deluje, potrebujemo čisto konkretnih 37 milijonov kilovatov električne moči. V času, ko zaradi avtomatizacije, robotizacije in informatizacije izginjajo tradicionalni poklici, je prav splet edini prostor, v katerem se ustvarjajo nove potrebe, ki ženejo gospodarski razvoj. Realne ali navidezne potrebe, mar ni bilo vedno vseeno?
Nizka povprečna starost
Med državami z največjim številom uporabnikov spleta najdemo najbogatejše države, ki se lahko pohvalijo z izredno velikim deležem uporabnikov med prebivalci: ZDA, Japonsko, Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo, največji Kitajsko in Indijo, v redu, tudi Rusijo, potem pa, presenečenje, Nigerijo, ki ima 56 milijonov uporabnikov spleta, več kot Velika Britanija. Tik pod vrhom sledijo Mehika (44 milijonov), Južna Koreja, Indonezija, Filipini, Egipt, Vietnam, Turčija, Pakistan (35 milijonov).
In vse te države imajo eno skupno značilnost – nizko povprečno starost prebivalstva: Nigerija 15,2 leta, Pakistan 21, Filipini 22,7, Egipt 24, Mehika 26,7, Vietnam 27,4, Indonezija 27,9, Turčija 28,1 leta. Ko otroci v teh državah odrastejo, bo svet njihov in tak, kot si ga želijo sami.
Če pogledam še največje – Kitajska 35,2 leta, Brazilija 30 in Indija 25,9 leta -, se vprašam, kaj jim lahko Slovenija, ki je s povprečno starostjo prebivalstva 42,1 leta v družbi najstarejših (opazno odstopa le še Monako z 48,9 leta), sploh ponudi.
S čim se ukvarjamo mi
Sredi tektonskih generacijskih, tehnoloških in kulturnih premikov se mi ukvarjamo s tem, kako bomo varčevalcem stare LB iz BiH in Hrvaške vrnili denar z obrestmi, ki jih NLB itak ni zaslužila, saj je v tem času delala zgubo, ter z iskanjem ministra za gospodarstvo, gradbeniki pa pričakujejo, da bo vlada uresničila njihov načrt oživitve slovenskega gradbeništva in odprla 20 tisoč novih delovnih mest. Za koga pa bodo zidali, če nas je vse manj? In kje bodo našli 20 tisoč mladih, ki jih bo tako delo zanimalo?
Ali res živimo na istem planetu?
Na mojem planetu nove generacije prinašajo spremembe. Če ne verjamete, da lahko na spremembe vplivajo mladi Nigerijci, ne pozabite na mlade v najrazvitejših državah. Z novimi navadami, ki ne ustrezajo tradicionalnemu porabniškemu vzorcu, se srečujeta celo digitalna velikana (in veterana) Amazon in Apple.
Težave Amazona in Appla
Amazonu prodaja knjig ne raste več po pričakovanjih. Kupci jih ne želijo več kupovati, raje si izposojajo. In to jim je omogočil prav Amazon sam. S tem so se sicer želeli pripraviti na pričakovane spremembe, presenetilo pa jih je, kako hitro se je sprememba zgodila.
Tudi Applov poslovni model temelji na tem, da prepričuje kupce, naj kupujejo stvari. A zakaj bi kupil glasbeni album na iTunes, če je zaradi razvoja interneta pravzaprav čisto vseeno, ali ga imaš na računalniku, v oblaku, na iTunes ali pa na prijateljevem Facebook zidu. In če ga poslušaš le enkrat, zakaj bi ga kupil? Prodaja glasbe prek iTunes je letos že upadla za 13 do 14 odstotkov.
Ekonomija delitve
Vse hitreje se širi tudi ekonomija delitve (sharing economy). Razumljivo, da se tak¬sisti na vse pretege upirajo širitvi Uber.com, saj jim ta odžira posel. Sprašujejo se, zakaj bi plačevali visoke davke in licence za opravljanje svoje dejavnosti, če jih mesta in države ne zaščitijo pred precej cenejšimi Uberjevimi prevozi.
A tako kot je konec šestdesetih let prihod avtomatskih pralnih strojev spravil perice ob delo, danes aplikacije, ki povezujejo pametne telefone in GPS, precej učinkoviteje povezujejo povpraševanje in ponudbo ter omogočajo najti prazno prevozno sredstvo hitreje in, seveda, ceneje.
Prazne hiše, parkirani avtomobili
Airbnb.com mi omogoča rezervacijo apartmaja, sobe ali hiše mimo hotelskih verig. Mladi se za nove načine ne odločajo samo zaradi osebnega varčevanja, temveč tudi zato, ker s tem varujejo planet. Viri so omejeni in želijo jih čim bolje izkoristiti. Zakaj graditi prazne hiše, ki čakajo na goste, ali delati avtomobile, ki večino svoje življenjske dobe stojijo na parkirišču. V tem duhu nastaja tudi vse več spletnih strani, ki omogočajo izposojo vrtalnih strojev, orodja, kosilnic, gra¬-belj… med sosedi. Strani, kot so Neighborgoods.net, Street¬bank.com ali Justshareit.com, ljudem obenem omogočajo tudi nove načine medsebojnega spoznavanja in druženja.
Internet vzemimo resneje
Tam zunaj prihajajo na trg nove milijarde ljudi s potrebami in pričakovanji, ki jih niti ne poskušamo razumeti. To je trg, ki raste. Ali lahko 42-letnemu Slovencu res uspe tako, da bo gradil hiše 21-letnim Pakistancem? Ali pa je že skrajni čas, da tudi pri nas internet in vse okrog njega vzamemo resneje in poskrbimo, da bodo naši otroci znali ustvariti nove potrebe v svetu, ki nastaja, in s tem tudi nova delovna mesta? Drugih ni. Kdor obljublja spet več služb, ki jih že poznamo, laže.
Prvič objavljeno 27.11.2014 na http://www.finance.si/8813484/Kdor-obljublja-slu%C5%BEbe-la%C5%BEe
Kako bi mi birokratsko ubili Izo in Sama Logina
Ali bi bili pripravljeni za podjetje, ki nima lastnih prostorov in opreme, ima le nekaj več kot deset zaposlenih in ponuja brezplačno storitev, odšteti milijardo dolarjev? Facebook je na primer spomladi 2012 kupil Instagram za okroglo milijardo dolarjev. Vsi Slovenci in Slovenke, s katerimi sem se o tem pogovarjal, so bili prepričani, da je šlo v tem primeru za uveljavljeno podjetje z nekaj tisoč zaposlenimi, nepredstavljivo količino strežnikov in druge računalniške opreme. V resnici pa ste Kevin Systrom in Mike Krieger podjetje ustanovila oktobra 2010. Priljubljenost spletne storitve, ki omogoča delitev fotografij in videoposnetkov, je neverjetno hitro rasla, tako da so se po letu in pol že lahko pohvalili s sto milijoni aktivnih uporabnikov in 13 zaposlenimi. Ker podjetje drugega imetja pravzaprav niti ni imelo, vse je bilo namreč najeto, je Mark Zuckerberg za vsakega uporabnika brezplačne storitve plačal deset dolarjev.
Odločitev ni bila lahka: to je bila četrtina denarja, s katero je takrat razpolagal Facebook. Za primerjavo: Microsoft je v približno istem času kupil knjigarnarja Barnes & Noble, podjetje s seznama Fortune 500, s 658 knjigarnami ter dodatnimi 705 študentskimi knjigarnami največjega prodajalca knjig v ZDA, zgolj za 605 milijonov dolarjev. Tudi Microsoft precej globlje seže v žep, ko kupuje »mala« spletna podjetja. Ni šale, lo kupujejo Sergey Brin, Larry Page, Satya Nadella in Mark Zuckerberg, milijarde padajo.
Samo Google je od leta 2001 do danes za nakup podjetij porabil 28 milijard, med drugim za Youtube 1,65 milijarde in za DoubleClick 3,1 milijarde. Za priljubljeno igro Minecraft je Microsoft pred nekaj dnevi plačal že 2,5 milijarde dolarjev.
Če bi bil Outfit7 slovensko podjetje
Trenutno najbogatejša Slovenca Samo in Iza Login svojega podjetja sicer še nista prodala, a prepričan sem, da bosta zanj dobila precej več kot ocenjenih 1,1 milijarde evrov. Njuno podjetje je samo v treh letih z več kot milijardo naloženih Talking Tomov svetovni fenomen. In tudi onadva nimata toliko nepremičnin in zaposlenih kot Telekom Slovenije. Torej bolj ali manj enaka zgodba kot pri Minecraftu, Instagramu ali Yammerju.
Če bi Outfit7 postavil Talking Toma kot slovensko podjetje v Sloveniji in ga prodajal iz Slovenije, bi moral najprej narediti vse vmesnike v slovenskem jeziku, napisati, da poslujejo v slovenskem jeziku in našteti še preostale jezike. Na njihovi spletni strani bi moralo vse uporabnike na svetu čakati opozorilo, da njihovi piškoti ne škodijo, ter prošnja, da obiskovalci s klikom na »da« potrdijo soglasje za uporabo piškotov na njihovih straneh. O tem, kako Talking Tom spoštuje zasebnost, bi odločala naša informacijska pooblaščenka. Dobro smo si zaprli vrata, ali ne!
Z isto pametjo in delom si lahko revež ali pa milijarder
Kako globoko je nerazumevanje sodobnih trendov v našem okolju, pokaže tudi hiter vpogled na področje zakonodaje, ki ureja avtorsko delo in pravice. Kot avtorja, ki ne bi bila v delovnem razmerju, bi bila Samo in Iza Login za svoj honorar obremenjena s približno 79 odstotki.
Če pa bi po nekem naključju Talking Toma narisala kot zaposlena v kateri izmed slovenskih marketinških agencij za TV-reklamo ali morda kot aplikacijo za Murino majico, bi bila reveža. Njuna ideja bi pripadla podjetju, v katerem bi delala.
Slovenska zakonodaja namreč v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah v 101. in 102. členu še vedno odreja: »Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.« In praviloma ni določeno. Na koncu bi najverjetneje ustrezno zakonsko podlago za nekaj svojih odstotkov našel tudi Sazas.
Hiša z vrtom
Z isto idejo in istim delom bi bila Samo in Iza Login v Sloveniji v najboljšem primeru vesela, da bi našla rešitve za vse birokratske ovire in bi potem kot podjetnika lahko sproti plačevala vse račune in davke, imela bi hišo z vrtom in srednje dober avto, zunaj Slovenije pa sta na poti do statusa milijarderjev. Se še sprašujete, kje Slovenija izgublja denar? Kot je povedal Joc Pečečnik, eden izmed najbogatejših Slovencev: »Povsod po svetu sem znal zaslužiti, doma pa niti evra.«
Mi bi še šivali srajce
Seveda je vprašanje, kako bo brez sprememb lahko kdorkoli zaslužil dovolj. Če na eno stran postavimo milijardo dolarjev, ki jo ustvari vsega nekaj ljudi v dveh ali treh letih, in na drugo stran dodano vrednost v proizvodnih podjetjih, je nesorazmerje očitno. Nemogoče je danes narediti toliko srajc, kot lahko naložiš aplikacij. Mi pa še vedno iščemo vlagatelje, ki bi vlagali v proizvodnjo srajc, in odganjamo celo tiste Slovenke in Slovence, ki znajo zaslužiti s svojimi idejami, znanjem in kreativnostjo.
Prvič objavljeno 11.11.2014 http://www.finance.si/8812590/Kako-bi-mi-birokratsko-ubili-Izo-in-Sama-Logina
Za pametne naprave v oblačilih 19 milijard evrov
V času, ki ga v Sloveniji potrebujemo za sestavo vlade, se obseg vsega znanja na svetu podvoji. Nove tehnologije, vse večja hitrost prenosa podatkov in umetna inteligenca omogočajo neverjetno rast obsega znanja, ki ga ima na voljo človeštvo.
Na spletu sem poiskal odgovore, kako hitra je dejansko ta rast. Naletel sem na tole razmišljanje: če upoštevamo, da se število ljudi na zemlji podvoji vsakih 50 let ter da vsak človek podvoji svoje znanje vsakih 25 let, dodamo rojstva, smrti, vojne, naravne nesreče, staranje prebivalstva, potem se obseg človeškega znanja najverjetneje podvoji vsakih 75 let.
Od leta nič
Logično razmišljanje, mar ne? Vendar pa je Buckminster Fuller že leta 1980 pokazal, da je to veljalo okoli leta 1900. James Appleberry je izračunal, da se je človeško znanje od leta nič prvič podvojilo okoli leta 1750. Nato je za podvojitev potrebovalo samo še približno sto let.
Od konca druge svetovne vojne pa obseg znanja raste eksponencialno (tisti, ki se spominjate, kako so rasle obresti pred razpadom Jugoslavije, si verjetno lažje predstavljate, kaj to pomeni). Takoj po drugi svetovni vojni se je podvojilo vsakih 25 let.
Bill Clinton je v času, ko je bil predsednik ZDA, predstavil podatek, da se človeško znanje podvoji vsakih pet let. Tudi v študiji, ki jo je naročil in objavil Unesco leta 2003 ter povzema tudi več kot pet let stare raziskave, so ugotovili, da se človeško znanje podvoji vsakih pet let, ter predvideli, da se bo leta 2020 podvojilo že vsakih 73 dni. Že okoli leta 2000 pa so analitiki opozorili, da smo ljudje sposobni spremljati le še od pet do deset odstotkov novih informacij.
V 12 urah
Hitrost pa raste. Leta 2010 je veljalo, da se obseg znanja na svetu podvoji vsakih 13 mesecev. Na poti do podvojitve v 73 dneh leta 2020 smo danes nekje na polovici. IBM že napoveduje čase, ko se bo človeško znanje podvojilo v 12 urah. Neverjetno, ali ne? A Japonci so že napovedali, da bodo na olimpijskih igrah leta 2020 omogočili samodejno prevajanje v realnem času in prenos holografske slike. Japonci svoje obljube vedno izpolnijo.
Če ostanemo pri letu 2020, lahko z veliko gotovostjo napovemo, da bomo takrat vsak dan prek spleta posredovali podatke več kot 450-milijardkrat. V Evropi bomo imeli 62 odstotkov obnovljivih virov energije. O internetu stvari ne bomo več samo govorili. Pametna mesta in pametni domovi bodo realnost. Samo za pametne domove bomo porabili 52 milijard evrov na leto. Za pametne naprave, vgrajene v naša oblačila, bomo porabili 19 milijard evrov. Prek spleta bo povezanih 90 odstotkov osebnih avtomobilov. V povprečju bomo potrebovali dostop do gigabajta podatkov na dan. Zato potrebujemo hitrejša omrežja. Potrebujemo razvoj. Potrebujemo hitrost. Potrebujemo nove poslovne ideje.
Kje smo mi?
Kako bomo kot Slovenija našli prostor zase, če ob tem, ko svet okrog nas vsakih nekaj mesecev podvoji znanje, sami še vedno nismo našli odgovorov na vprašanja o težavah naših bank, predragi javni upravi, boljšem zdravstvu, skratka o vsem, kar nas teži že vsaj zadnjih šest let? Šest let. V tem času bi morali za to, da držimo korak s svetom, naše znanje skoraj podeseteriti.
V Sloveniji je zdaj že 40 odstotkov ljudi starejših od 50 let ( www.stat.si/Piramida2.asp ), ki so v povprečju izgubili okoli 60 odstotkov svojih kognitivnih sposobnosti. Za lažje razumevanje naj naštejem najpomembnejše kognitivne (miselne) sposobnosti: mišljenje, orientacija v prostoru, razumevanje, računanje, učenje, govor, presoja …
In s tem gremo na pogovore o internetu stvari, industriji 4.0?
Prvič objavljeno 26.8 v časniku Finance
http://www.finance.si/8808362/Za-pametne-naprave-v-obla%C4%8Dilih-19-milijard-evrov
Kako sem vdrl v računalnik
S strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varnostjo pri elektronskem poslovanju, nisem v najboljših odnosih. Večinoma imam občutek, da po eni strani pretiravajo z uporabo najnovejših super varnih rešitev po drugi strani pa ne naredijo dovolj za trivialne zadeve, ki krajo podatkov vsej tehnologiji navkljub dejansko olajšajo. Saj ne, da ne bi dovolj opozarjali na to, kako je potrebno varovati gesla, kako jih je potrebno izbirati, menjati, …. , ampak, če že vedo, kakšni smo uporabniki, potem bi pač morali temu primerno vložiti več časa in energije v to, da začnemo dejansko sami skrbeti za varnost, namesto da se igrajo z dragimi igračami.
Ja, še to, nimam se za strokovnjaka za varnost in če se bo kateremu med vami zdelo, da je tole napisano preveč poljudno, se zagotovo z njim ne bom spuščal v razpravo. Moj namen je, da vam pokažem, da mora za varnost dejansko skrbeti vsak sam.
Pred leti, ampak res pred precej leti, še v prejšnjem stoletju, sem bil na razgovoru pri direktorju slovenske banke, kateri je moje podjetje Gambit trade postavljalo zaščito njihovega omrežja. Prenosi podatkov so se takrat merili še v kB/s, cene opreme pa v deset tisočih današnjih evrov. Po podpisu pogodbe sva se zapletla v krajši pogovor o Ljubljani in mimogrede pogledala skozi okno. Spodaj sem opazil telefonsko omarico katere vrata so bila na široko odprta. V trenutku me je prešinilo, da tam skozi potekajo tudi bančne linije. Poskrbeli smo za varnost na koncu linije, vmes pa je bila izpostavljena morebitnim napadalcem. Čez nekaj dni je bila z novimi vrati in ključavnico varnost zagotovljena.
Vemo, da nas ključavnice naših domov ne morejo zaščititi pred tatovi, ki so se odločili, da vlomijo v naš dom. Tudi matematično dejstvo, da že kodiranje gesel s 128 bitnim ključem omogoča neverjetno kompleksnost z 2 na 126.1 potenco kombinacij, zadošča zgolj za lažni občutek varnosti. Res je, da bi za razkritje kode moral zmogljiv računalnik delati toliko in toliko let, dni, …. , ampak: zamislite si, da je vaše geslo dolgo le ena črko. Koliko poskusov potrebujem za vdor? Največ 25. Z dvema črkama 625, s štirimi črkami nekaj več kot 390 tisoč. Tu se bom ustavil. Večina mojih znancev ima štirimestna gesla. Tako kot na starih ključavnicah za kolesa. Preprost program jih razbije v desetinki sekunde. Sam uporabljam vsaj 8 mestna gesla, kombinacijo številk, znakov, … in se počutim varno. Oziroma: sem se počutil varno. Pred nekaj dnevi sem izgubil geslo mojega poštnega nabiralnika, katerega bi mi ponudnik te storitve vrnil po pošti po daljšem preverjanju moje identitete. Hmm. Nisem imel časa. Deset dni je zame tisočletje.
Prijatelj mi pošlje odgovor:
daj probaj tole, link za download je: http://securityxploded.com/download-file.php?id=8521
Naložim, poženem in v trenutku se mi na ekranu izpišejo gesla vseh mojih poštnih predalov na mojem računalniku. Program me sploh ni nič vprašal. Samo gumb sem pritisnil. Enostavno je poiskal vsa gesla na mojem računalniku, ki sem jih celo jaz videl samo kot ********* in jih dekodiral ter prikazal kot tekst. Lepo urejeno, v vsaki vrstici eno uporabniško ime in pripadajoče geslo. Tudi štirinajst mestno geslo.
Toliko o tem, kako varni so naši podatki, če recimo pozabimo računalnik vklopljen na mizi. V manj kot minuti lahko s tem programom kdorkoli prebere naša uporabniška imena in gesla.
Ponovno sem obiskal stran ponudnika tega brezplačnega programa in našel vrsto drugih podobnih programov, katerih nisem preizkusil. Raje ne vem, da res delajo:
Moje navodilo:
• vsakokrat, ko zapustite računalnik, uporabo preprečite z uporabniškim imenom in geslom, če ga že ne izklopite
• za vsako aplikacijo uporabljajte svoje geslo
• gesla naj ne bodo slovenske, angleške ali katerekoli druge besede, temveč neka čudna kombinacija, ki nikomur v tem vesolju ne pomeni nič
• gesla naj bodo čim daljša
• nikoli se ne zanašajte na strokovnjake, ki skrbijo za varnost vašega informacijskega sistema
Kako si vse to zapomniti in kam shraniti, da bo varno, pa tudi jaz ne vem.
Poklici prihodnosti
Prihodnost je napisana že danes. Ne gre za usodo, ampak za preprosta dejstva. Zato ni čudno, da v Uradu za zaposlovanje ZDA med poklice po katerih bo že v naslednjih petih letih rastlo povpraševanje uvrščajo statistične strokovnjake, ki bodo znali na osnovi analize obstoječih podatkov napovedovati prihodnost. Richard Branson je pravi guru na tem področju.
Potem ko je v sedemdesetih letih zaslužil bogastvo z glasbeno založbo Virgin, je pred vsemi ostali spoznal, da v tem poslu ne bo več dovolj denarja zanj (danes mu je verjetno malo mar za brezplačno nalaganje glasbe preko spleta) in je najprej osnoval letalsko družbo in nato še Virgin Galactic, ki svoj prvi komercialni vesoljski polet načrtuje že za leto 2012. Ni edini, tako da bo cena za sedež v galaktičnem avtobusu s sedanjih 200.000 evrov zagotovo hitro padla in vsaj bližje vesolje okrog Zemlje bo kmalu polno turistov. Namig za zaposlitev: potrebovali bomo veliko vesoljskih stevardov (stevardes) in pilotov (pilotk).
Če ostanemo kar v vesolju in sledimo trendom, ki so se začeli s pošiljanjem slik našega Sonca v okviru projekta SDO (Solar Dynamic Observatory) letos februarja in upoštevamo še vse obstoječe in načrtovane satelite okrog Zemlje, lahko pričakujemo vse več podatkov s satelitov o stanju temperature, gibanju oceanov, podvodnih mestih, arheoloških nahajališčih in drugih podatkih o našem planetu, ki jih bo treba sproti pregledovati in obdelovati. Če torej mestni redar ni ravno vaš sanjski poklic, se pozanimajte za možnosti planetarnega nadzornika. Mogoče boste lahko preko satelitskih posnetkov zaznali, katera mesta so ponoči preveč osvetljena in jim boste poslali nalog za plačilo kazni. Prve službe so predvidene za leto 2030. Priložnost za naše prvošolčke!
Še pet let prej, tako da bi o tem morali misliti tisti, ki danes zaključujejo osnovne šole, bomo potrebovali vesoljske arhitekte. Ne, umetnost prostoročnega risanja niti najmanj pri vas ne bo razvila domišljije, ki jo boste potrebovali za to delo. Študij arhitekture na Univerzi v Houstonu je boljša rešitev od Ljubljane.
Jedrska energija je tako sedemdeseto, bi lahko rekli, in nuklearka v Krškem tudi! Okrog leta 2025 začenja obdobje fuzijski reaktorjev in če boste znali prave stvari, vam je delo zagotovljeno. Prej kot v desetih letih bodo zdravniki zdravili fetuse, človeške organe bomo proizvajali industrijsko in le kakšnih pet let kasneje, tam okrog 2030 bo razvita tehnologija branja misli.
Informacije so najmočnejše orožje hommage a 11.9.
Strokovnjaki za svetovno politiko so v nekaj urah po napadu na World Trade Center v New Yorku postregli z različnimi razlagami in nam z njimi strežejo še danes. Pred devetimi leti ne Google ne Facebook še nista bila tako popularna kot danes in mobilnim telefonom bi težko prilepili oznako »pametni«, pa kljub temu ne moremo mimo dejstva, da so bile prav informacije najmočnejše orožje tistega dne.
Avtor napada je najprej analiziral načrte World Trade Centra. Za to, da jih je dobil, mu ni bilo treba nič drugega kot pobrskati po internetu. Z ustreznim znanjem statike je imel potem dovolj časa, da je našel šibke točke znanih dvojčkov: uničiti dva vogala, v katerih so tudi dvigala za hitro evakuacijo, v čim višjih nadstropjih, tako da ne bo mogoče gasiti požara. Na internetu je dobil tudi podatke o zračnem prometu nad Velikim jabolkom in ugotovil, da je zmeda tolikšna, da bo imel kar precej prednosti pred obrambo. Z ustreznim programom je lahko pregledal letalske vozne rede in našel najustreznejši termin za skoraj istočasno ugrabitev več v bližino želenih ciljev usmerjenih letal naenkrat. Brez težav je dobil tudi informacije o Bushevem koledarju. Na koncu je potreboval le še pilote. A tudi te je lahko poslal v učne centre na simulatorje. Ker so šole za pilote privatne in živijo od šolnin, te ob vpisu nihče ni kaj preveč spraševal. Nikogar ni bilo, ki bi ocenil, da je lahko to znanje celo nevarno.
Če je napadalec na eni strani brez težav zbral vse potrebne informacije o žrtvi, tega zagotovo ne moremo trditi za obrambo. Ta še dolgo po napadu ni vedela, kdo je napadalec. Kako naj se brez kakršnekoli informacije ubrani pred napadalcem, ki ima vse informacije? Vse orožje, ki so ga ZDA desetletja razvijale za lastno obrambo, je brez informacij ostalo neuporabno. Kaj pomagajo letalonosilke in supersonični lovci, če pa ne veš, kam in kdaj jih poslati v boj. Na drugi strani pa je za zmago v bitki zavoljo obilice informacij zadoščal že nož.
Informacije so bile orožje in informacije so bile glavna tarča. Res je napadalec ugrabil letala, vendar pa ni bil ugrabitelj. Nekaj tisoč mrtvih zagotovo ni bil cilj. Letala je potreboval zgolj kot orožje za uničenje svetovnih informacijskih centrov. World Trade center kot zbirališče vseh informacij o svetovni trgovini. Bela hiša kot zbirališče političnih informacij. Pentagon kot zbirališče vojaških informacij.
Zračni promet nad ZDA je za dva dni zamrl. Američani so bili dva dni sami na svojem kontinentu. Pozabili so na globalizacijo in na svoj dolar, ki je pričel padati in na borze, katerih indeksi so strmo padli. V naslednjih mesecih je marsikdo raje trikrat premislil, kot pa sedel na letalo za ali iz ZDA. Seveda se potemtakem tudi denar ni več pretakal čez svetovne borze s tako hitrostjo kot prej. Trgovci so posle raje sklepali s sosedi. Marsikateri otrok ni obiskal Disneylanda. Manj ljudi je vstopalo v McDonalds. Napad je potisnil globalizacijske procese za vsaj štiri do pet let nazaj.
In potem se je menda vse spremenilo. ZDA so šle v vojno, ki so jo utemeljile z informacijami njenih satelitov in obveščevalcev. Kasneje se je izkazalo, da so si vso zgodbo o odkritem kemijskem orožju preprosto izmislili. Glede na to, kakšno megalomansko mašinerijo in koliko denarja so potrebovali za svojo izmišljijo (kot bi jo poimenoval Jorge Louis Borges, če ga sploh lahko uporabim pri tej nečednosti), ki bi si jo lahko po drugi strani izmislil kdorkoli v nekaj sekundah, sem prepričan, da je resnična informacija še vedno najmočnejša, čeprav ne najbolj zaželena.
Danes je na svetu 2,1 milijarde krščanov in 1,7 milijarde muslimanov, je pred dnevi na hrvaški televiziji povedal dr. Miroslav Volf, ki večinoma ne marajo eni drugih. Svetovno ozračje se pregreva. Smeti prekrivajo vse večji del površine oceanov. Pitne vode primanjkuje.
Ljudje, ki naj bi te informacije upoštevali in poiskali rešitve, pa vse znanje in tehnologijo, ki jim je na voljo uporabljajo za pojasnila, da so vse te težave precej manjše, kot se nam zdi. Izmišljija. Zato se ne počutim nič bolj varno kot v prvih dneh po 11. septembru 2001.
Informacije so najmočnejše orožje, a tudi zanj velja tako kot za vse ostale: če ga znaš uporabiti.
Preberite tudi komentar, ki sem ga objavil neposredno po 11.9.2001 http://aljosadomijan.com/vojna-z-infomacijami-hommage-a-11-9-2001/
Fuck me, Ray Bradbury
Ray Bradbury, saj veste, to je tisti, ki je napisal znani roman Fahrenheit 451, Marsovsko kroniko in še kaj. In prav ta http://sl.wikipedia.org/wiki/Ray_Bradbury je pred dnevi izjavil, da morajo Američani na Mars ter da sovraži mobitele in internete. Ja, prav ste prebrali, internete v množini. Čisto naključje (če verjamete, da je karkoli sploh lahko naključno) je, da je igralka in scenaristka Rachel Bloom prav v tem času posnela videospot “Fuck Me, Ray Bradbury”. In še eno naključje: prav danes, 22. avgusta Ray praznuje svoj 90. rojstni dan.
Spot lahko razumete kot nedvoumen poziv seksi srednješolk v šolskih uniformah na … no ja, tisto kar je pač v naslovu tega prispevka ali pa kot komentar časa v katerem živimo in kot vrhunec književnosti sprejemamo preverjanje tujih Facebook statusov. Ali si je sploh mogoče izmisliti boljšo predstavo razlike med generacijami?
Ali lahko verjamete, da je generacija bodočih intelektualcev, ki letos začenja visokošolski študij prepričana, da je most v Mostarju bil »vedno« kopija? Nirvana je skupina s klasično »oldies« rock glasbo. Clint Eastwood zanje ni Umazani Harry, temveč ga poznajo kot režiserja romantičnih filmov. Se tudi vam zdi, da je bil strah pred morebitnim ruskim jedrskim napadom na ZDA zgolj literarna fikcija? Potem ste verjetno prestari, da bi vedeli, da so televizije pravzaprav vedno imele vedno daljinske upravljalnike in tudi telefoni so bili vedno brezžični. Jasno, ali ne?
Na šoli Beloit v ZDA se razlik zavedajo, zato vsako leto svoje profesorje »spomnijo« na to, da generacije, ki prihajajo svet vidijo in dojemajo drugače, kot je videti izza katedra. Letošnjo generacijo so opozorili na naslednje razlike http://www.beloit.edu/mindset/2014.php.
Nedvomno je, da mladi želijo še več mobilnih in spletnih storitev. Če bi jih kdo vprašal, bi povedali, da si želijo tudi profesorje na Facebook-u in video predavanja. Pred kratkim je Bill Gates (ja to je tisti, ki ima občutek za trende in katerega napovedi se po navadi izkažejo kot prave, on pa pri njihovi uresničitvi zasluži za nekaj slovenskih državnih proračunov letno) napovedal, da bo od leta 2015 (to je pa blizu, a ne) dalje večji del izobraževanja potekal preko spleta. Narasla bo ponudba in povpraševanje po video predavanjih. Medtem, ko se medi revolucija izobraževalnega sistema, pri nas mirno sprejemamo visokošolske programe za naslednjih deset let, kjer tega seveda ne upoštevamo. Ali jih Bill Gates ni prebral in ne ve v kakšni zmoti živi? Kaj, če bi mu kdo iz vlade prevedel in poslal naše razvojne načrte? Ali pa raje vprašal generacije 1992 do 1996, kaj bodo delali, kje in kako se želijo izobraževati, …. Odgovore na vprašanja, ki smo si jih postavili že pred desetimi in več leti, ko je tudi naše kraje oplazila senca krilatice, da v bodočnosti v EU potrebujemo več kot 80% poklicev za katere danes sploh ne obstajajo šole, imajo oni. Slovenski Rayi Bradburyji lahko ponudimo le zgodbe z inženirji in jedrskimi fiziki, s katerimi bomo rešili Prevent, Muro in ostale ostanke nekoč močne industrije ter novodobne kompozicije od Laškega do Istrabenza.
In ko smo že pri video predavanjih, naj spomnim še na to, kaj se je zgodilo, ko je Apple leta 2007 lansiral iPhone 3G. Pri AT&T so v nekaj mesecih ugotovili, da povprečni iPhone uporabnik prenese 15 krat več podatkov kot ostali. Seveda AT&T omrežje tega ni preneslo in je prišlo do težav, ki jih je ta ameriški velikan rešil tako, da je z dodatnimi investicijami pohitril nadgradnjo njihovega omrežja. Dodatne v milijardah dolarjev merjene investicije so vse do danes zahtevale več denarja kot znaša prihodek od iPhone uporabnikov. In iPhone, oziroma če že ne iPhone, pa vsekakor prenos podatkov preko mobilnega omrežja, je nekaj kar mladi danes želijo, pričakujejo in potrebujejo.
Ker vem, da denarja v krizi ni za vse, naj zato na tak način spomnim, da bolj kot karkoli drugega potrebujemo investicije v naše spletno in mobilno omrežje ter da pri tem brez državne pomoči ne bo šlo. V nasprotnem primeru ne bomo imeli ne video predavanj, ne razvoja ne novih delovnih mest in poslov. Tu pa tam bo lahko le kdo zapel parodijo na Fuck Me, Ray Bradbury!
objavljeno 22. avgusta 2010 na DNE Tehno http://dne.enaa.com/E-svet/E-druzba/Fuck-Me-Ray-Bradbury.html