Telekomi kot komunalna podjetja
Prihodnost telekomov je prej v kategoriji komunalnih podjetij kot pa tistih, ki vodijo svetovni razvoj.
Dejstva, da v Evropi nimamo proizvodnje računalnikov, verjetno ni treba posebej poudarjati. Čeprav smo celo v Sloveniji imeli eno redkih tovarn mikro elektronskih vezij že leta 1977, v tistem času zelo iskane in strateške tehnologije, ki je igrala glavno vlogo v kar nekaj filmih o Jamesu Bondu.
Tega nam nikoli ni uspelo pretvoriti ne v velik posel ne v vsaj minimalno pozitiven poslovni rezultat. Iskra Mikroelektronika je bila kar 12 let podjetje v ustanavljanju, tako rekoč ves čas pa se je spopadala z izgubami, »prepočasnim prestrukturiranjem« in slabimi razvojnimi koncepti. (Javna tribuna Ljubljana Šiška, številka 296, letnik 29, 10. maja 1989). Podjetje so leta 1989 zaprli, napovedanega »tehnološkega parka za mikroelektroniko« pa nismo dobili nikoli.
Evropa je pokazala nekaj več, a tovarne, kot so bile Nixdorf, pozneje Siemens-Nixdorf, Olivetti ali pa Asem, so vse po vrsti hitro izgubile sapo in končale v rdečih številkah. Skratka: nič.
Bila je vsaj Nokia
Slab okus je popravila Nokia z mobilnimi telefoni. Evropa je, medtem ko so v ZDA gradili optična omrežja in internet, pravilno stavila na brezžičnost. Še vedno se spominjam začudenega obraza ameriškega carinika v New Orleansu, ko si je ogledoval moj mali Nokijin mobilni telefon, ki takrat v ZDA sploh še ni delal, saj tam niso imeli omrežja. A tudi to je zgodovina. Nokia je danes podjetje, ki mu ne more do vsaj delčka stare slave pomagati niti novi lastnik Microsoft.
Da, imeli smo tudi Skype. Omrežje in programsko opremo so razvili trije Estonci: Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn leta 2003. Dve leti pozneje so ga prodali eBayu za 2,6 milijarde dolarjev. Od oktobra 2011 pa je za 8,5 milijarde v lasti Microsofta.
Idealni za računovodske module
Še vedno pa je večinoma evropski SAP SE (Systems, Applications & Products in Data Processing), podjetje s sedežem v Nemčiji in podružnicami v 130 državah ter po svetu razpršenimi delničarji.
Kar se mene tiče, to ni naključje. Evropska unija je s svojo nagnjenostjo k hiper regulaciji z zakoni, ki potem zahtevajo tudi ustrezen nadzor, naravnost idealna za podjetje, ki mora ves čas skladno s spremembami zakonodaje spreminjati računovodske module in dodajati nove. To znamo! Če se kje na svetu zbirajo najboljši tovrstni strokovnjaki, je to gotovo v Evropi. In tudi pri nas so programi za vodenje podjetij dober posel.
Travma evropskih telekomov
Brez strojne in programske opreme nam ostane le še telekomunikacijski sektor. V njem se obrača največji del IKT-denarja, a mu manjka širine, idej, prožnosti in inovativnosti. Da, lahko bi se spomnili in prvi ponudili storitve, kot je Uber ali Airbnb, lahko bi ponudili oblake, a dejstvo je, da so posli prihodnosti majhni in prožni, čisto druga zgodba kot telekomi, ki bi bili radi še večji in večji. In prav velikost je travma evropskih telekomov.
V Evropi je več kot 120 TK podjetij, v ZDA na primer le šest – toliko o tem, če še kdo dvomi, zakaj je treba prodati Telekom Slovenije. Cenovna vojna med njimi onemogoča gradnjo uspešnih poslovnih modelov. In medtem ko njihovi prihodki in dobički upadajo, podjetja, kot so Apple, Google, Skype, Facebook, WhatsUp, Twitter in podobni, služijo vse več. Apple na infrastrukturi telekomov zasluži toliko, da je danes sam vreden več kot sto svetovnih telekomov skupaj. Prihodnost telekomov je tako prej v kategoriji komunalnih podjetij kot pa tistih, ki bodo postavljala temelje svetovnega razvoja.
Podatki ne gredo po železnici
In tako smo bolj ali manj spregledali, da smo v zadnjih desetih letih tudi pri nas ostali tako rekoč brez večine uspešnih slovenskih IT-podjetij, brez dovolj širokega kroga strokovnjakov, ki bi danes znali opozoriti, da IKT-področje zanemarjamo, ter brez ljudi v krogih odločanja, ki bi temu znali prisluhniti.
Zato se zdi, da je vse lepo in prav. A ni! Medtem ko Angela Merkel že vodi Nemčijo v obdobje Industrije 4.0 (povezava digitalnih tehnologij, proizvodnje in logistike) in razume, da Evropa nima prihodnosti brez vidnejše vloge v digitalnem svetu, se mi ne sprašujemo niti tega, kdo bo financiral nadaljnji razvoj infrastrukture za hitrejši prenos podatkov. Ne, tega ni mogoče prevažati po železnici.
Prvič objavljeno 11. marca 2015 v časopisu Finance http://www.finance.si/8818705/Aljo%C5%A1a-Domijan-Telekomi-kot-komunalna-podjetja
Od šanka do šanka brez podatkov
Imate pozitiven odnos do globalizacije? Želite na svetovni trg? Seveda. Ali bi imeli podatke svojega podjetja raje na strežniku v Sloveniji ali pri enem izmed svetovnih ponudnikov? Saj vem, da bi jih najraje imeli pri sebi, vendar pa prej ali slej to ne bo več mogoče. Strežnikov, kot jih poznamo, ne bo več. Torej: doma ali globalno?
Svetovni ponudniki so nepredstavljivo večji od največjih domačih, učinkovitejši, preprostejši, imajoširšo ponudbo in nižje cene. Seveda pa z njimi ne boste podpisali pogodbe v slovenskem jeziku, niti malo ne bodo upoštevali morebitnih pripomb, ki jih bo svetoval vaš odvetnik, v primeru spora pa boste imeli neprimerno višje sodne stroške, kot smo jih vajeni pri nas.
To so stvari, o katerih v slovenskih podjetjih vemo zelo malo, tako da nas najbolj skrbi, kdo bo imel možnost vpogleda v naše podatke. Tega, da naših podatkov za primerno nagrado ne bo prodal nihče, itak ne verjamemo. Ne nazadnje vemo, da določene »agencije« znajo priti do podatkov, če to želijo.
To, da lahko te »agencije« pridejo do naših podatkov ne glede na lokacijo strežnikov ali celo osebnih računalnikov, ponavadi kar pozabimo, kot bi naša država lahko varovala absolutno nedotakljivost svojih digitalnih meja. V resnici pa je ilegalnih prestopov toliko, da jih nihče še prešteti ne more. Skratka, digitalne meje ne obstajajo.
Varnostna luknja
Razširjena je predstava, da je, če drugega ne, vse mogoče kupiti. Zainteresirani podjetnik lahko v tujini zelo preprosto pride do ustreznih ljudi, ki imajo na primer kot vzdrževalci sistema dostop do podatkov in s tem prek njih tudi do podatkov o nas. Da, seveda, pride in reče, glej, tam je neko podjetje iz Slovenije, komu mar, poglejva malo, kaj delajo, mogoče bo kaj koristi iz tega. In potem gresta na kavo.
Če bi bilo to res mogoče, bi bila to varnostna luknja, ki bi jo ameriška podjetja najprej izkoristila v medsebojnem boju za posle, tržne deleže in dobičke. Samo ena mala zgodba, ki bi zaradi pomanjkanja dokazov krožila le od šanka do šanka, bi sesula posle, kjer štejejo milijarde.
Slovenija in Xiaomi
Xiaomi, ki zelo rad posnema oblikovanje iphonov in je najbolj priljubljen kitajski pro¬izvajalec pametnih telefonov, shranjuje vse podatke nekitajskih uporabnikov na drugi strani oceana v Amazonovih podatkovnih centrih. Indijci bolj verjamejo Američanom kot Kitajcem.
Ali bi bil Xiaomi pripravljen hraniti podatke v Sloveniji? Dvomim! Brez težav lahko preverijo, da smo država, kjer pomembni sklepi vlade pridejo v javnost še pred uradno objavo, da v javnosti kroži vrsta tajnih dokumentov ter da bolj ali manj vemo vsi vse o vseh. Preverijo lahko tudi, da kakšnih posebnih izkušenj z varovanjem niti ne moremo imeti, saj bi verjetno vse slovenske podatke, ki niso za javnost, lahko spravili v žep na enem disku velikosti nekaj terabajtov. Tega se slovenski ponudniki zavedajo, zato je največji cilj, na katerega merijo, slovenska javna uprava.
Ne zaupajo nam
Na tej točki se zgodba obrne. Iz naročnikov, ki se bojimo svoje podatke zaupati v hrambo drugim, postanemo ponudniki, ki mu drugi ne bi zaupali podatkov. Dejansko živimo v okolju, ki je tako rekoč brez možnosti, da bi katerikoli svetovni podatkovni center pri nas postavil strežnike. Težava ni le v tem, da nimamo ustrezne lokacije, da je pri nas pretoplo podnebje, največja težava je to, da nam ne zaupajo.
Nam pa je všeč, da imamo svoje podatke na varnem doma, ali ne! Pa niso. Njihove kopije so razpršene po vseh oblakih sveta. Spletno in mobilno omrežje je že tako zapleteno, da poti od vira, torej na primer podatkov v varnem domačem oblaku, do uporabnika ni mogoče nadzorovati. Četudi je ta oddaljen le nekaj metrov, lahko podatki od strežnikov do njega potujejo čez cel svet.
Podatki puščajo sled
Podatki, čeprav varno zaščiteni z gesli in digitalnimi potrdili, potem ko uporabnik dostopi do njih od doma, iz hotela v New Yorku, ali pa jih le pošlje poslovnemu partnerju oziroma pri pregledovanju uporablja pametni telefon, praktično vedno gredo skozi oblake in tam pustijo sled.
Elektronska pošta Gmail, Hotmail, Yahoo, MSN, Facebook, Twitter, spletni servisi, na katerih shranjujemo svoje fotografije, datoteke in drugo, CRM-aplikacije in podobne so vse v oblakih. Vse aplikacije za telefone iphone in tablične računalnike ipad tečejo na Applovih strežnikih. Aplikacije za pametne telefone z Androidom tečejo na Googlovih strežnikih. In z vsakim oblakom več bo vse manj možnosti, da bodo vaši podatki za vedno ostali le v varnem okolju vašega strogo varovanega oblačka.
Globalni biznis, ne lokalni strošek
Vesel bom, če bom lahko storitve v oblaku najel pri slovenskem ponudniku, a le, če bo, podobno kot Gorenje, Akrapovič, Pipistrel, Iskra Mehanizmi in podobni, večino svojega prihodka ustvaril na globalnem trgu. To naj bo globalni biznis, ne lokalni strošek.
Prvič objavljeno v časniku Finance 3. februarja 2015 http://www.finance.si/8816793/Aljo%C5%A1a-Domijan-Od-%C5%A1anka-do-%C5%A1anka-brez-podatkov
Zakaj se ne splača iskati denarja v nogavicah in denarnicah?
Vse skupaj je preprosto kot računalniška igrica. Denar je v vse hitrejšem kroženju, ki ga omogočajo nove tehnologije več in se preliva k hitrejšim. Medtem pa mi milijarde evrov mečemo v bančno luknjo, od koder se zlepa ne premaknejo v gospodarstvo.
Kje je denar, se sprašujemo vsi: vlada, ko pogleda v državno blagajno, bančniki, podjetniki in vsi državljani, ko pogledajo v svoje denarnice. Kadarkoli pomislimo na denar, naši možgani ustvarijo podobo kovancev in bankovcev. Pri tem pozabimo, da danes večina denarja obstaja le v elektronski obliki. To pa seveda povzroča zmedo in vrsto napačnih odločitev.
Te dni so bili mediji polni zgodb o elektronskem denarju bitcoin. Po hekerskem vdoru v spletno borzo bitnih kovancev Bitstamp pred nekaj dnevi so nemudoma postale aktualne razprave o varnosti elektronskega denarja. Nekatere je vdor spomnil še na stečaj borze bitnih kovancev Mt. Gox aprila lani in strm upad vrednosti bitnih kovancev z dobrih 1.100 dolarjev pred slabim letom na današnjih 260 dolarjev. Ali je elektronski denar prihodnost?
Ne! Elektronski denar je sedanjost. Bitcoin je nova vrsta denarja, ki deluje brez centralnega organa ali bank. Bitni kovanci so za zdaj bolj ali manj le poskus, kako najti ustrezne rešitve za nove potrebe, ki jih pri trgovanju narekujejo splet in informacijske tehnologije, in tako pomenijo zelo majhen del vsega denarja na svetu. Trenutno jih je v obtoku okrog 14 milijonov in so vredni manj kot štiri milijarde dolarjev (vir: https://blockchain.info/charts/total-bitcoins). Mogoče jih bomo nekoč res vsi hranili na USB-ključkih, pametnih telefonih in podobnih nosilcih ter šteli v kvadrilijonih, za zdaj pa lahko razkrijem, da sam nimam nobenega.
Zakaj so denarnice prazne
No, vsekakor pa v kvadrilijonih še zelo dolgo ne bomo šteli kovancev in bankovcev. Če odštejemo bitcoin, ti že danes pomenijo najmanjši del denarja na svetu. Gotovine je v evrih le za okrog tisoč evrov na prebivalca. Skupaj to znese okrog 500 milijard evrov, in če upoštevamo, da je velik del gotovine v bankah, bankomatih, bančnih trezorjih ter državnih zakladnicah, je jasno, zakaj so naše denarnice tako prazne.
Ker pa v naših glavah nosimo podobe kovancev in bankovcev, lahko razumemo (vsi smo le ljudje, mar ne), zakaj se skoraj vse vlade na svetu neuspešno ukvarjajo s tem, kako bi od tega sicer malega deleža denarja pobrale čim več davkov. Pri tem pa pozabljajo, da je na borznih in bančnih računih vsaj od sedem do desetkrat več elektronskega denarja, katerega obseg raste nekajkrat hitreje kot obseg gotovine. Milijarderji na kupček ne dajejo ne kovancev ne bankovcev, saj to je menda jasno, ali ne! Danes je najpomembnejši elektronski denar.
Iznajdba šaha
Zavedamo se, da na rast trga vse bolj vplivajo informatika, internet in mobilne komunikacije. Ne nazadnje je na svetu že toliko računalnikov in pametnih telefonov, da se to mora nekje poznati, vendar pa smo pri oceni dejanskega vpliva najpogosteje podobni indijskemu vladarju Šeramu. Ta je Setovo željo, da ga za iznajdbo šaha nagradi tako, da mu za prvo polje na šahovnici da eno pšenično zrno, za drugo dva, za tretje štiri in tako za vsako naslednje dvakrat več, razumel kot žalitev. Seta je nagnal skozi vrata in mu zabrusil, da bodo njegovi služabniki za njim takoj prinesli vrečo pšenice. Pa ni šlo. Ne naslednje jutro ne naslednji dan. Nagrada je namreč znašala 18 kvadrilijonov 446 trilijonov 744 bilijonov 73 milijard 709 milijonov 551 tisoč 615 zrn pšenice.
Zmogljivost računalnikov
Podobno je od leta 2007 do 2015 zmogljivost računalnikov zrasla za več kot 200-krat ter dodobra spremenila naše življenjsko in poslovno okolje. Mi se zavedamo le tega, da nam je standard upadel za nekaj odstotkov. Tehnološke smernice pa sprejemamo kot same po sebi umevne. Brezžična omrežja imamo že v svojih domovih. Tehnologija je vse bolj preprosta. »Priključi in uporabi« je vodilo že nekaj let in zakaj bi dvomili, da bodo izdelki, čeprav govorimo o visoki tehnologiji in programski opremi, vsaj tako preprosti za uporabo, kot je televizor ali pralni stroj. Potem spregledamo še to, da je trend vseh trendov lahkotnost združevanja trendov, ki 200-kratno povečanje zmogljivosti dodatno poveča. Zato iskanje rešitev v poslovnih modelih izpred deset let in več, ki so se takrat sicer obnesli, ne more dati rešitev.
To ve vsak otrok, ki igra spletne igrice. Za zmago potrebujejo najhitrejšo grafično kartico, spletno povezavo, miš in sploh čim boljši računalnik, sicer jih bodo nasprotniki vsakič znova povozili, ujeli ali zadeli kakšno stotinko prej, preden se bo izvedel njihov ukaz računalniku, čeprav bodo na tipko pritisnili prvi.
Ali veste, da ko z dve leti starim računalnikom po običajno hitrem omrežju dostopate na strežnik katerekoli večje borze na svetu, borzni posredniki z zmogljivejšo opremo lahko reagirajo v nekaj milisekundah, medtem ko vi pritisnete na gumb »kupi« ali »prodaj« in vam borzni strežnik pošlje nazaj potrdilo o transakciji. Tako se zgodi, da pritisnete v času, ko je na zaslonu ena cena, nakup ali prodajo pa končate po rahlo drugačni, za vas seveda manj ugodni ali neugodni ceni. Nekaterim mojim sogovornikom se to zdi celo potrditev, da so dobro kupili, saj je cena poskočila že v nekaj desetinkah sekunde, ali ne! Ja, plačali so pa sami. Princip je isti, kot ga poznamo že vsaj od leta 1815. Tistega leta je Nathan M. Rothschild po zaslugi lastnega sistema prenosa informacij izvedel za Wellingtonovo zmago v bitki pri Waterlooju cel dan pred britansko vlado, tako da je lahko izpeljal finančno transakcijo, s katero je dve leti pozneje povečal bogastvo družine za 40 odstotkov.
Na milisekundo vsaj nekaj evrov zaslužka
Zdaj nihče več ne računa na prednost enega dneva. Najboljši računajo raje na to, da ima dan nekaj več 86 milijonov milisekund in da lahko v vsaki izmed njih zaslužijo vsaj nekaj evrov, če že ne sto. Zdaj veste: denar je skrit v vse hitrejšem kroženju in se preliva k hitrejšim. Vse skupaj je preprosto kot računalniška igrica. In nisem povedal nič novega. Denar kroži. To učijo tudi na naših fakultetah. Prav. Zakaj pa potem milijarde evrov mečemo v bančno luknjo, od koder se zlepa ne premaknejo v gospodarstvo? In še vprašanje za milijardo: ali dvig DDV kroženje denarja pospešuje ali zavira? In ne pozabimo, sodoben denar je elektronski, na računalnikih, hitrejši kot kadarkoli.
Koliko denarja porabite za delovanje svoje spletne strani
To vprašanje slovenske menedžerje spravi v še hujšo zadrego kot vprašanja o seksu. Takoj se začnejo izmikati. Raje se pogovarjajo o kapitalu, obrestnih merah in svetovnih borzah. Koliko je vredna vaša spletna stran? No ja, to je že pornografija. Poglejmo v vašo podzavest in razkrijmo, kaj dejansko pomenijo vaše odločitve!
Tip A
Če dajete prednost nizki ceni in se raje odrečete kakovostnim vsebinam, fotografijam in oblikovanju, potem vašo spletno stran cenite kot vizitko. O njej govorite kot o predstavitveni strani podjetja. Sami jo redko obiščete in skoraj gotovo na Googlovem iskalniku nikoli ne preverjate, ali je vaša spletna stran na prvem mestu med zadetki za ključno besedo, po kateri bi vas iskali morebitni poslovni partnerji. To niti ni vaš namen, saj želite, da se obrnejo neposredno na vas ali druge predstavnike podjetja, in ne na spletno stran. Prisegate na osebni stik, ne na tehnologijo.
Usmeritve vam sicer niso v prid, saj prek Googla različne informacije išče vsako sekundo okoli 50 tisoč ljudi po vsem svetu, a to boste nadomestili z delavnostjo in osebnim pristopom. Za pokušnjo obiščite in primerjajte spletne strani vod Perrier, Evian, Jamnica in Radenska.
Tip B
Zavedate se, da je splet najsodobnejša prodajna pot. Spletno stran in vse okrog nje, torej tudi navzočnost na Facebooku, Twitterju, Pinterestu, Google Plusu, vzdrževanje seznama rednih uporabnikov in za povrh še oglaševanje na spletu ste podredili rasti prodaje svojih izdelkov in storitev prek spleta. Več prodate, več je vredna vaša spletna stran. Redno spremljate prodajne rezultate in vsako rast podprete z novimi vložki. To je zelo konservativen pristop. Uspešna podjetja na svetovnem trgu so to rešila pred več kot 60 leti, torej pred spletom.
Naprednejši danes svoje izdelke povežejo s potrebami in zadovoljstvom kupcev. In kaj je narobe s tem? Nič, podjetja seveda morajo poskrbeti za to, a tega ni več treba posebej poudarjati. Sodobna podjetja se že več kot 30 let v svoji komunikaciji osredotočajo tako na potrebe kupcev kot tudi na potrebe družbe in okolja. Obiščite in primerjajte spletne strani energetskih družb Petrol, OMV, Shell in Gazprom.
Tip C
Imate ambicijo, da vaše podjetje postane vodilno, med vodilnimi, največjimi … Zato upoštevate pravila vedenja tega kroga, svojo vizijo in poslanstvo pa vedno predstavljate skladno z aktualnimi smernicami. Tudi spletna stran ni izjema. Poudariti želite svoje vrednote, družbeno ozaveščenost, odnos do okolja, sodelavcev, partnerjev… Spletna stran je osebna izkaznica, zdravstveni karton in psihološki profil podjetja, ki jo možni poslovni partnerji ali vlagatelji preverijo že pred prvim stikom.
To, kako vas bodo obravnavali in pristopili k vam, je zato najbolj odvisno prav od vaše spletne podobe. Poglejte in primerjajte spletne strani podjetij Radenska, Impol, TKK in Hidria ter ocenite, katero izmed naštetih lahko računa na to, da bo sprejeto kot enakopraven poslovni partner v mednarodni trgovini.
Vaši sodelavci vam vsak dan poročajo o obiskanosti vaše spletne strani ter o tem, koliko ljudi je prek spletne strani navezalo stik z vašim podjetjem. Merite stopnjo konverzije med številom obiskovalcev in številom vzpostavljenih stikov ter na koncu tudi s številom in vrednostjo uresničenih poslov. Skrbno merite učinkovitost oglaševalskih kampanj in vpliv objav v medijih ter nastopov vašega podjetja na konferencah, sejmih in drugih dogodkih. Zavedate se, koliko je vreden vsak klik na vašo spletno stran, zato vlagate tako v rast te vrednosti kot rast števila obiskov.
Rezultati
Če ste se prepoznali v prvem opisu, s spletno stranjo ne boste imeli ne veliko stroškov ne kakšnega posebnega uspeha. Sodite v verjetno največjo skupino slovenskih poslovnežev, saj je Slovenija ena izmed redkih držav, kjer se je letos število registriranih domen, torej spletnih strani s končnico.si, celo zmanjšalo (vir: register.si). Trenutno jih je okoli 114 tisoč, približno štiri tisoč manj kot pred leti.
Menedžerji iz druge skupine razmišljajo v pravi smeri, a vlagajo na napačnem koncu. Po podatkih Eurostata je pri spletnih nakupih Slovenija pod povprečjem EU. Spremenite zorni kot in se preselite v tretjo skupino. Prodajnih poti, ki jih lahko uporabite na spletu, je več kot dovolj.
Menedžerjem iz tretje skupine lahko zaželim le to, da bo vrednost njihovih spletnih strani še rasla. Mislim pa, da ne bo škodilo, če poudarim še enkrat: rezultate obiska in konverzij spremljajte vsak dan! Splet je poslovno okolje z najhitrejšimi spremembami doslej.
Prvič objavljeno 18. decembra 2014 http://digitalmanija.finance.si/8814751/Koliko-vedo-slovenski-mened%C5%BEerji-o-vrednosti-spletnih-strani
Ali nam Google prinaša znanje?
Ko sem sadil maline, sem vprašal Google, kdaj in kako naj to naredim. Všeč mi je, da Google razume vprašanja, kot na primer: Kdaj sadimo maline?, Kdaj se je rodil France Prešeren?, Katero je glavno mesto Moldavije? Ne boste verjeli, a v programu, ki analizira poti kupcev do enaA.com, najdemo tudi zelo dolga vprašanja. Tako smo pred meseci dobili kupca, ki je Google vprašal: »Kateri led televizor za manj kot 400 evrov je najboljši za otroke in dnevno sobo 5 x 4 metre? In Google seveda ve, da imamo take televizorje na www.enaA.com in je kupca poslal k nam.
Je Google res orodje ali izum, ki bo celotno človeštvo dvignil stopničko više? Ob tem sem se spomnil (in za to mi ni bilo potrebno pogledati v Google) na eno staro zgodbo, ki je bila zapisana tam okrog leta 400 pred našim štetjem. Ja, za točen datum bi moral pogledati v Google.
Danes niti pomislimo ne, da v začetku črke in besede niso bile pisane. A Platon je skozi pogovor Sokrata in Fajdrosa predstavil zgodbo o Tamuntu (bolj znanem tudi kot Amon, Amon-Ra, ..), staroegipčanskemu kralju bogov, ki se je odvila v času, ko smo ljudje dobili pisavo. Knjigo imamo od leta 2009 (hvala, Google!) tudi v slovenskem prevodu: Platon – Fajdros. Prevedel Gorazd Kocijančič. V: Platon, Zbrana dela, študijska izdaja, II. knjiga, str. 529–574. Ljubljana: KUD Logos, 2009
Nekoč je Tamont gostil boga Tota, enega izmed najpomembnejših staroegipčanskih bogov, začetnika znanosti in umetnosti, izumitelja števil, matematike, astronomije, astrologije, geometrije, botanike, teologije, medicine in pisave. Tot se je pohvalil, da bo pisava Egipčanom dala še več modrosti in boljši spomin. Tamunt pa mu je odgovoril: » Izumitelj običajno ni najboljši sodnik svojim iznajdbam. Tisti, ki bodo uporabljali tvoj izum, ne bodo več urili svojega spomina in bodo postali pozabljivi. Ko se bodo želeli nečesa spomniti, bodo iskali med zapiski in ne več v svojem spominu. Tvoji ljudje se bodo ponašali z modrostjo, ki bo hranjena v zapisih, ne s svojo modrostjo. S časom bodo imeli na voljo vse več zapisov brez kakršnihkoli meril in navodil. Ta modrost jim bo bolj v breme kot korist. Namesto, da bi bili modrejši bodo vse bolj nevedni, namesto, da bi bil njihov spomin vse bolj živ, ga bodo zanemarjali in postali pozabljivejši.«
Predstavljajmo si, da danes Tamunta obiščeta Larry Page in Sergey Brin. Povedala bi mu, da sta iznašla način, kako organizirati vse informacije na svetu ter omogočiti njihovo dostopnost in uporabnost za vse. Odslej lahko vsak ve vse, bi zaključila.
Tamunt pa bi odgovoril: »Tisti, ki bodo uporabljali vajin izum, ne bodo več nabirali znanj in bodo vedeli vse manj. Ko bodo želeli nekaj vedeti, bodo to pogooglali. Ponašali se bodo z znanjem, ki bo shranjeno na svetovnem spletu, ne s tem, kar vedo sami. S časom bodo imeli na voljo vse več znanja brez kakršnihkoli meril in navodil. To znanje jim bo bolj v breme kot korist.«
Pisava je človeštvu omogočila razvoj. Tudi svetovni splet in Google ga, da ne bo kdo vzel vsega napisanega preveč dobesedno. A naj vas spomnim na skopirane doktorate, magisterije, na to, s kakšno lahkoto govorijo o stvareh, o katerih ne vedo ničesar drugega, kot da je trend, politiki. To je znanje brez meril in navodil. To je ponašanje s tujim znanjem. Zato, da bomo naredili korak naprej, ni dovolj tehnologija.
Naslovna slika Charlotte Davies – Osmoza
Kdor obljublja službe, laže
Po najnovejših podatkih internet uporablja približno 2,5 milijarde ljudi. Večina, kar 1,7 milijarde, jih živi v Aziji, več kot 600 milijonov na Kitajskem. Najbolje spletno omrežena mesta na svetu so v Južni Koreji in na Japonskem.
V ZDA je »samo« 250 milijonov uporabnikov. V Braziliji skoraj toliko kot na Japonskem, okrog sto milijonov. Na splet je priključenih več kot 8,7 milijarde naprav – več, kot je ljudi.
Zato, da ta navidezni svet deluje, potrebujemo čisto konkretnih 37 milijonov kilovatov električne moči. V času, ko zaradi avtomatizacije, robotizacije in informatizacije izginjajo tradicionalni poklici, je prav splet edini prostor, v katerem se ustvarjajo nove potrebe, ki ženejo gospodarski razvoj. Realne ali navidezne potrebe, mar ni bilo vedno vseeno?
Nizka povprečna starost
Med državami z največjim številom uporabnikov spleta najdemo najbogatejše države, ki se lahko pohvalijo z izredno velikim deležem uporabnikov med prebivalci: ZDA, Japonsko, Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo, največji Kitajsko in Indijo, v redu, tudi Rusijo, potem pa, presenečenje, Nigerijo, ki ima 56 milijonov uporabnikov spleta, več kot Velika Britanija. Tik pod vrhom sledijo Mehika (44 milijonov), Južna Koreja, Indonezija, Filipini, Egipt, Vietnam, Turčija, Pakistan (35 milijonov).
In vse te države imajo eno skupno značilnost – nizko povprečno starost prebivalstva: Nigerija 15,2 leta, Pakistan 21, Filipini 22,7, Egipt 24, Mehika 26,7, Vietnam 27,4, Indonezija 27,9, Turčija 28,1 leta. Ko otroci v teh državah odrastejo, bo svet njihov in tak, kot si ga želijo sami.
Če pogledam še največje – Kitajska 35,2 leta, Brazilija 30 in Indija 25,9 leta -, se vprašam, kaj jim lahko Slovenija, ki je s povprečno starostjo prebivalstva 42,1 leta v družbi najstarejših (opazno odstopa le še Monako z 48,9 leta), sploh ponudi.
S čim se ukvarjamo mi
Sredi tektonskih generacijskih, tehnoloških in kulturnih premikov se mi ukvarjamo s tem, kako bomo varčevalcem stare LB iz BiH in Hrvaške vrnili denar z obrestmi, ki jih NLB itak ni zaslužila, saj je v tem času delala zgubo, ter z iskanjem ministra za gospodarstvo, gradbeniki pa pričakujejo, da bo vlada uresničila njihov načrt oživitve slovenskega gradbeništva in odprla 20 tisoč novih delovnih mest. Za koga pa bodo zidali, če nas je vse manj? In kje bodo našli 20 tisoč mladih, ki jih bo tako delo zanimalo?
Ali res živimo na istem planetu?
Na mojem planetu nove generacije prinašajo spremembe. Če ne verjamete, da lahko na spremembe vplivajo mladi Nigerijci, ne pozabite na mlade v najrazvitejših državah. Z novimi navadami, ki ne ustrezajo tradicionalnemu porabniškemu vzorcu, se srečujeta celo digitalna velikana (in veterana) Amazon in Apple.
Težave Amazona in Appla
Amazonu prodaja knjig ne raste več po pričakovanjih. Kupci jih ne želijo več kupovati, raje si izposojajo. In to jim je omogočil prav Amazon sam. S tem so se sicer želeli pripraviti na pričakovane spremembe, presenetilo pa jih je, kako hitro se je sprememba zgodila.
Tudi Applov poslovni model temelji na tem, da prepričuje kupce, naj kupujejo stvari. A zakaj bi kupil glasbeni album na iTunes, če je zaradi razvoja interneta pravzaprav čisto vseeno, ali ga imaš na računalniku, v oblaku, na iTunes ali pa na prijateljevem Facebook zidu. In če ga poslušaš le enkrat, zakaj bi ga kupil? Prodaja glasbe prek iTunes je letos že upadla za 13 do 14 odstotkov.
Ekonomija delitve
Vse hitreje se širi tudi ekonomija delitve (sharing economy). Razumljivo, da se tak¬sisti na vse pretege upirajo širitvi Uber.com, saj jim ta odžira posel. Sprašujejo se, zakaj bi plačevali visoke davke in licence za opravljanje svoje dejavnosti, če jih mesta in države ne zaščitijo pred precej cenejšimi Uberjevimi prevozi.
A tako kot je konec šestdesetih let prihod avtomatskih pralnih strojev spravil perice ob delo, danes aplikacije, ki povezujejo pametne telefone in GPS, precej učinkoviteje povezujejo povpraševanje in ponudbo ter omogočajo najti prazno prevozno sredstvo hitreje in, seveda, ceneje.
Prazne hiše, parkirani avtomobili
Airbnb.com mi omogoča rezervacijo apartmaja, sobe ali hiše mimo hotelskih verig. Mladi se za nove načine ne odločajo samo zaradi osebnega varčevanja, temveč tudi zato, ker s tem varujejo planet. Viri so omejeni in želijo jih čim bolje izkoristiti. Zakaj graditi prazne hiše, ki čakajo na goste, ali delati avtomobile, ki večino svoje življenjske dobe stojijo na parkirišču. V tem duhu nastaja tudi vse več spletnih strani, ki omogočajo izposojo vrtalnih strojev, orodja, kosilnic, gra¬-belj… med sosedi. Strani, kot so Neighborgoods.net, Street¬bank.com ali Justshareit.com, ljudem obenem omogočajo tudi nove načine medsebojnega spoznavanja in druženja.
Internet vzemimo resneje
Tam zunaj prihajajo na trg nove milijarde ljudi s potrebami in pričakovanji, ki jih niti ne poskušamo razumeti. To je trg, ki raste. Ali lahko 42-letnemu Slovencu res uspe tako, da bo gradil hiše 21-letnim Pakistancem? Ali pa je že skrajni čas, da tudi pri nas internet in vse okrog njega vzamemo resneje in poskrbimo, da bodo naši otroci znali ustvariti nove potrebe v svetu, ki nastaja, in s tem tudi nova delovna mesta? Drugih ni. Kdor obljublja spet več služb, ki jih že poznamo, laže.
Prvič objavljeno 27.11.2014 na http://www.finance.si/8813484/Kdor-obljublja-slu%C5%BEbe-la%C5%BEe
Kako bi mi birokratsko ubili Izo in Sama Logina
Ali bi bili pripravljeni za podjetje, ki nima lastnih prostorov in opreme, ima le nekaj več kot deset zaposlenih in ponuja brezplačno storitev, odšteti milijardo dolarjev? Facebook je na primer spomladi 2012 kupil Instagram za okroglo milijardo dolarjev. Vsi Slovenci in Slovenke, s katerimi sem se o tem pogovarjal, so bili prepričani, da je šlo v tem primeru za uveljavljeno podjetje z nekaj tisoč zaposlenimi, nepredstavljivo količino strežnikov in druge računalniške opreme. V resnici pa ste Kevin Systrom in Mike Krieger podjetje ustanovila oktobra 2010. Priljubljenost spletne storitve, ki omogoča delitev fotografij in videoposnetkov, je neverjetno hitro rasla, tako da so se po letu in pol že lahko pohvalili s sto milijoni aktivnih uporabnikov in 13 zaposlenimi. Ker podjetje drugega imetja pravzaprav niti ni imelo, vse je bilo namreč najeto, je Mark Zuckerberg za vsakega uporabnika brezplačne storitve plačal deset dolarjev.
Odločitev ni bila lahka: to je bila četrtina denarja, s katero je takrat razpolagal Facebook. Za primerjavo: Microsoft je v približno istem času kupil knjigarnarja Barnes & Noble, podjetje s seznama Fortune 500, s 658 knjigarnami ter dodatnimi 705 študentskimi knjigarnami največjega prodajalca knjig v ZDA, zgolj za 605 milijonov dolarjev. Tudi Microsoft precej globlje seže v žep, ko kupuje »mala« spletna podjetja. Ni šale, lo kupujejo Sergey Brin, Larry Page, Satya Nadella in Mark Zuckerberg, milijarde padajo.
Samo Google je od leta 2001 do danes za nakup podjetij porabil 28 milijard, med drugim za Youtube 1,65 milijarde in za DoubleClick 3,1 milijarde. Za priljubljeno igro Minecraft je Microsoft pred nekaj dnevi plačal že 2,5 milijarde dolarjev.
Če bi bil Outfit7 slovensko podjetje
Trenutno najbogatejša Slovenca Samo in Iza Login svojega podjetja sicer še nista prodala, a prepričan sem, da bosta zanj dobila precej več kot ocenjenih 1,1 milijarde evrov. Njuno podjetje je samo v treh letih z več kot milijardo naloženih Talking Tomov svetovni fenomen. In tudi onadva nimata toliko nepremičnin in zaposlenih kot Telekom Slovenije. Torej bolj ali manj enaka zgodba kot pri Minecraftu, Instagramu ali Yammerju.
Če bi Outfit7 postavil Talking Toma kot slovensko podjetje v Sloveniji in ga prodajal iz Slovenije, bi moral najprej narediti vse vmesnike v slovenskem jeziku, napisati, da poslujejo v slovenskem jeziku in našteti še preostale jezike. Na njihovi spletni strani bi moralo vse uporabnike na svetu čakati opozorilo, da njihovi piškoti ne škodijo, ter prošnja, da obiskovalci s klikom na »da« potrdijo soglasje za uporabo piškotov na njihovih straneh. O tem, kako Talking Tom spoštuje zasebnost, bi odločala naša informacijska pooblaščenka. Dobro smo si zaprli vrata, ali ne!
Z isto pametjo in delom si lahko revež ali pa milijarder
Kako globoko je nerazumevanje sodobnih trendov v našem okolju, pokaže tudi hiter vpogled na področje zakonodaje, ki ureja avtorsko delo in pravice. Kot avtorja, ki ne bi bila v delovnem razmerju, bi bila Samo in Iza Login za svoj honorar obremenjena s približno 79 odstotki.
Če pa bi po nekem naključju Talking Toma narisala kot zaposlena v kateri izmed slovenskih marketinških agencij za TV-reklamo ali morda kot aplikacijo za Murino majico, bi bila reveža. Njuna ideja bi pripadla podjetju, v katerem bi delala.
Slovenska zakonodaja namreč v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah v 101. in 102. členu še vedno odreja: »Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.« In praviloma ni določeno. Na koncu bi najverjetneje ustrezno zakonsko podlago za nekaj svojih odstotkov našel tudi Sazas.
Hiša z vrtom
Z isto idejo in istim delom bi bila Samo in Iza Login v Sloveniji v najboljšem primeru vesela, da bi našla rešitve za vse birokratske ovire in bi potem kot podjetnika lahko sproti plačevala vse račune in davke, imela bi hišo z vrtom in srednje dober avto, zunaj Slovenije pa sta na poti do statusa milijarderjev. Se še sprašujete, kje Slovenija izgublja denar? Kot je povedal Joc Pečečnik, eden izmed najbogatejših Slovencev: »Povsod po svetu sem znal zaslužiti, doma pa niti evra.«
Mi bi še šivali srajce
Seveda je vprašanje, kako bo brez sprememb lahko kdorkoli zaslužil dovolj. Če na eno stran postavimo milijardo dolarjev, ki jo ustvari vsega nekaj ljudi v dveh ali treh letih, in na drugo stran dodano vrednost v proizvodnih podjetjih, je nesorazmerje očitno. Nemogoče je danes narediti toliko srajc, kot lahko naložiš aplikacij. Mi pa še vedno iščemo vlagatelje, ki bi vlagali v proizvodnjo srajc, in odganjamo celo tiste Slovenke in Slovence, ki znajo zaslužiti s svojimi idejami, znanjem in kreativnostjo.
Prvič objavljeno 11.11.2014 http://www.finance.si/8812590/Kako-bi-mi-birokratsko-ubili-Izo-in-Sama-Logina
Kako do milijonov evrov prek spleta
Zakaj se ne bi namesto o milijonih pogovarjali o tem, da je na spletu mogoče uspeti le, če znaš doseči in ohranjati vodstvo na področju vsebin, uvajanja novosti in konkurenčnih cen. Neeee! Dolgčas!
Vsebine stanejo
Sanje o velikih dobičkih na spletu izvirajo iz prepričanja, da je na spletu vse brezplačno ali pa vsaj skoraj brezplačno. Ko sem začel pisati kolumne za Finance in jih seveda tudi širiti na svojih profilih na Facebooku, Twitterju, LinkedInu in Google Plusu, sem nemudoma dobil vprašanja, zakaj so prispevki zaklenjeni in plačljivi.
Internet je res nadomestil papir, tiskarja, pismonošo in prodajalca v kiosku, priprava vsebin pa stane še vedno enako, ne glede na to, ali so objavljene v tisku ali na spletu. In kje naj časopis dobi denar za svoje poslovanje, če ne s prodajo vsebin?
Vsebine so temelj kateregakoli posla na spletu, zato tudi svoj posel začnite graditi s primernim vložkom vanje. Brezplačno? Da, če jih boste ustvarili sami v svojem prostem času.
Google stane
Google je za uporabnike zastonj in nepogrešljiv. Prikaz vaše spletne strani med prvimi zadetki na Googlovem iskalniku za izbrane ključne besede, s katerimi uporabniki iščejo vas in vašo konkurenco, postaja zato vse pomembnejši. In dražji. Res je, da vas bo uvrstitev med oglase na vrhu v povprečju stala le od 0,1 do 0,2 evra na klik. Zdi se malo, a ko seštejete nekaj tisoč ali deset tisoč in več klikov, ki jih potrebujete vsak mesec za to, da dobite dovolj obiskovalcev, to ni več skoraj brezplačno. Pri tem morate upoštevati, da uporabniki kliknejo tudi na konkurenčne oglase in se na koncu odločijo le za najboljšo ponudbo. Skratka, Google raje vključite med redne stroške, tako kot elektriko, plače…
Facebook stane
Facebook je bil še pred nedavnim brezplačen. Na njem ste brezplačno odprli profil svojega podjetja ali blagovne znamke, širili krog svojih prijateljev, Facebook pa vam je pri tem hvaležno pomagal tako, da je prijateljem posredoval vsako vašo objavo. Leta 2012 je vaša sporočila brezplačno posredoval le še vsakemu šestemu prijatelju. Potem je ta delež vsakih nekaj mesecev še zmanjšal.
Social@Ogilvy je v analizi februarja 2014 (vir: http://social.ogilvy.com/facebook-zero-considering-life-after-the-demise-of-organic-reach) pokazal, da Facebook zdaj v povprečju prikaže vaše objave le še šestim odstotkom prijateljev. Bodite veseli, da imate majhno podjetje. Če imate več kot pol milijona prijateljev vaše znamke, prikaže objave le še dvema odstotkoma.
Pri tem Facebook niti ne skriva, da bo to še zmanjševal vse do točke, ko bo vsem zaračunal posredovanje vsake objave. Podjetja, ki so doslej vlagala denar v gradnjo družbenega omrežja prijateljev njihove znamke, se držijo za glavo. In kaj bo potem na spletu še brezplačno?
Internet ni religija, internet je posel
Pred koncem sem vam dolžan odgovoriti na vprašanje iz naslova. Verjetno vam je zdaj že jasno, da internet ni ne dobrodelna organizacija ne religija, temveč čisto običajen posel. Sami veste, da lahko s posli pošteno zaslužite nekaj milijonov evrov v letu dni le, če vanje vložite nekaj deset milijonov. Na spletu že dolgo ni nič drugače.
Objavljeno 28.10.2014 v časniku Finance http://www.finance.si/8811888/Kako-do-milijonov-evrov-prek-spleta
Kako izpeljati uspešno oglaševalsko akcijo v kaosu na oglaševalskem trgu
Koliko danes plačujete za oglaševanje? Že dolgo let ne velja več noben cenik in verjetno ste se že navadili, da tudi noben dogovor ne zdrži več kot nekaj mesecev. Letne pogodbe sklepajo le še …. Če oglašujete, plačujete preveč. Če oglasni prostor prodajate, zanj dobite premalo. Ali se sploh splača oglaševati?
Brez oglaševanja ni prodaje. A pozor! Če boste gledali zgolj na ceno na klik, ceno sekunde prikaza oglasa na TV, ceno prostora v časopisu ali število prikazov oglasa na spletu, boste vedno prišli do sklepa, da se ne splača oz. da je medijski prostor predrag.
Obrnimo zgodbo. Recimo, da je tržna cena oglasnega prostora realna. Mimogrede: če bi bila cena oglaševanja res previsoka, bi se mediji valjali v dobičkih, pa vemo, da se ne. Torej, cena oglasnega prostora je tako kot je. Na tej osnovi zastavimo oglaševalsko akcijo tako, da bo uspešna tudi v sodobnem medijskem kaosu:
- Razmišljajte široko! Rešitev je v sinergiji, torej ne en (tudi najcenejši medij je predrag, če ne boste prodali dovolj) temveč več medijev s katerimi lahko vašega potencialnega kupca dosežete ob različnih priložnostih in se dopolnjujejo (npr.: poziv preko televizije ali radia na splet bo učinkovitejši, če bo podprt z oglasi na spletu)
- Določite jasne cilje: kaj, komu, koliko in v kakšnem času želite prodati ter kolikšen del načrtovanega prihodka lahko namenite oglaševanju. Če veste, koliko denarja imate, vaša akcija nikoli ne bo neučinkovita zaradi cene, ki jo plačate mediju. Skratka, nikoli ne boste plačali preveč. Obenem boste lahko izbrali medije, ki vam lahko zagotovijo pričakovane rezultate v okviru vašega proračuna in s tem zaslužijo (tudi mediji morajo pokriti svoje stroške in ustvarjati dobiček), tako da boste oboji radi šli skupaj tudi v nove zgodbe.
- Imate zgodbo? Četudi danes ponujate izdelek brezplačno, se morate potruditi, da na najboljši možni način prepričate kupce, da to potrebujejo in da bodo z vašo ponudbo zadovoljni. Poskrbite za najboljšo vsebino!
- Preverite, kaj sploh ponujate: V času interneta 93% kupcev turističnih storitev, 88% kupcev tehničnih izdelkov, 85% kupcev avtomobilov informacije pred odločitvijo o nakupu preveri na spletu. Lahko ste najugodnejši v vašem kraju ali ulici, lahko ste celo najugodnejši v Sloveniji, a če pretiravate s ceno, bo kupec zlahka našel ugodnejšega ponudnika (samo leta 2013 je v Slovenijo prišlo več kot 600.000 naročil preko spleta iz tujine). Skratka: uporabite informacije s spleta pred kupci in naredite vašo ponudbo bolj zanimivo in konkurenčno.
- Določite pot kupca od oglasa do nakupa in na njej razporedite oglase. Na poti od tv oglasa do vaše trgovine so še časopisi, revije, radijske postaje, spletne strani, Google, Facebook, Twitter, optimizacija za iskalnike,…. Kupci imajo nešteto priložnosti, da se premislijo kadarkoli na poti do nakupa pri vas.
- Ponavljajte točke od 2 do 5 vse dokler ne boste imeli enega cilja, enega sporočila, lepe zgodbe in izbranih medijev, kjer jo boste lahko predstavili v okviru razpoložljivih sredstev.
- Merite učinke, testirajte in se učite.
- Četudi praviloma ne delate z marketinško agencijo, vsaj občasno najemite zunanjega strokovnjaka in izpeljite akcijo z njim. Naučili se boste nekaj novega in morebiti tudi ugotovili, da rezultati toliko odstopajo od vaših običajnih, da se tudi to splača.
Za pametne naprave v oblačilih 19 milijard evrov
V času, ki ga v Sloveniji potrebujemo za sestavo vlade, se obseg vsega znanja na svetu podvoji. Nove tehnologije, vse večja hitrost prenosa podatkov in umetna inteligenca omogočajo neverjetno rast obsega znanja, ki ga ima na voljo človeštvo.
Na spletu sem poiskal odgovore, kako hitra je dejansko ta rast. Naletel sem na tole razmišljanje: če upoštevamo, da se število ljudi na zemlji podvoji vsakih 50 let ter da vsak človek podvoji svoje znanje vsakih 25 let, dodamo rojstva, smrti, vojne, naravne nesreče, staranje prebivalstva, potem se obseg človeškega znanja najverjetneje podvoji vsakih 75 let.
Od leta nič
Logično razmišljanje, mar ne? Vendar pa je Buckminster Fuller že leta 1980 pokazal, da je to veljalo okoli leta 1900. James Appleberry je izračunal, da se je človeško znanje od leta nič prvič podvojilo okoli leta 1750. Nato je za podvojitev potrebovalo samo še približno sto let.
Od konca druge svetovne vojne pa obseg znanja raste eksponencialno (tisti, ki se spominjate, kako so rasle obresti pred razpadom Jugoslavije, si verjetno lažje predstavljate, kaj to pomeni). Takoj po drugi svetovni vojni se je podvojilo vsakih 25 let.
Bill Clinton je v času, ko je bil predsednik ZDA, predstavil podatek, da se človeško znanje podvoji vsakih pet let. Tudi v študiji, ki jo je naročil in objavil Unesco leta 2003 ter povzema tudi več kot pet let stare raziskave, so ugotovili, da se človeško znanje podvoji vsakih pet let, ter predvideli, da se bo leta 2020 podvojilo že vsakih 73 dni. Že okoli leta 2000 pa so analitiki opozorili, da smo ljudje sposobni spremljati le še od pet do deset odstotkov novih informacij.
V 12 urah
Hitrost pa raste. Leta 2010 je veljalo, da se obseg znanja na svetu podvoji vsakih 13 mesecev. Na poti do podvojitve v 73 dneh leta 2020 smo danes nekje na polovici. IBM že napoveduje čase, ko se bo človeško znanje podvojilo v 12 urah. Neverjetno, ali ne? A Japonci so že napovedali, da bodo na olimpijskih igrah leta 2020 omogočili samodejno prevajanje v realnem času in prenos holografske slike. Japonci svoje obljube vedno izpolnijo.
Če ostanemo pri letu 2020, lahko z veliko gotovostjo napovemo, da bomo takrat vsak dan prek spleta posredovali podatke več kot 450-milijardkrat. V Evropi bomo imeli 62 odstotkov obnovljivih virov energije. O internetu stvari ne bomo več samo govorili. Pametna mesta in pametni domovi bodo realnost. Samo za pametne domove bomo porabili 52 milijard evrov na leto. Za pametne naprave, vgrajene v naša oblačila, bomo porabili 19 milijard evrov. Prek spleta bo povezanih 90 odstotkov osebnih avtomobilov. V povprečju bomo potrebovali dostop do gigabajta podatkov na dan. Zato potrebujemo hitrejša omrežja. Potrebujemo razvoj. Potrebujemo hitrost. Potrebujemo nove poslovne ideje.
Kje smo mi?
Kako bomo kot Slovenija našli prostor zase, če ob tem, ko svet okrog nas vsakih nekaj mesecev podvoji znanje, sami še vedno nismo našli odgovorov na vprašanja o težavah naših bank, predragi javni upravi, boljšem zdravstvu, skratka o vsem, kar nas teži že vsaj zadnjih šest let? Šest let. V tem času bi morali za to, da držimo korak s svetom, naše znanje skoraj podeseteriti.
V Sloveniji je zdaj že 40 odstotkov ljudi starejših od 50 let ( www.stat.si/Piramida2.asp ), ki so v povprečju izgubili okoli 60 odstotkov svojih kognitivnih sposobnosti. Za lažje razumevanje naj naštejem najpomembnejše kognitivne (miselne) sposobnosti: mišljenje, orientacija v prostoru, razumevanje, računanje, učenje, govor, presoja …
In s tem gremo na pogovore o internetu stvari, industriji 4.0?
Prvič objavljeno 26.8 v časniku Finance
http://www.finance.si/8808362/Za-pametne-naprave-v-obla%C4%8Dilih-19-milijard-evrov