Ray Bradbury, saj veste, to je tisti, ki je napisal znani roman Fahrenheit 451, Marsovsko kroniko in še kaj. In prav ta http://sl.wikipedia.org/wiki/Ray_Bradbury je pred dnevi izjavil, da morajo Američani na Mars ter da sovraži mobitele in internete.  Ja, prav ste prebrali,  internete v množini. Čisto naključje (če verjamete, da je karkoli sploh lahko naključno) je, da je igralka in scenaristka Rachel Bloom prav v tem času posnela videospot “Fuck Me, Ray Bradbury”. In še eno naključje: prav danes, 22. avgusta Ray praznuje svoj 90. rojstni dan.

Spot lahko razumete kot nedvoumen poziv seksi srednješolk v šolskih uniformah na … no ja, tisto kar je pač v naslovu tega prispevka ali pa kot komentar časa v katerem živimo in kot vrhunec književnosti sprejemamo  preverjanje tujih Facebook statusov. Ali si je sploh mogoče izmisliti boljšo predstavo razlike med generacijami?

Ali lahko verjamete, da je generacija bodočih intelektualcev, ki letos začenja visokošolski študij prepričana, da je most v Mostarju bil »vedno« kopija? Nirvana je skupina s klasično »oldies« rock glasbo. Clint Eastwood zanje ni Umazani Harry, temveč ga poznajo kot režiserja romantičnih filmov.  Se tudi vam zdi, da je bil strah pred morebitnim ruskim jedrskim napadom na ZDA zgolj literarna fikcija? Potem ste verjetno prestari, da bi vedeli, da so televizije pravzaprav vedno imele vedno daljinske upravljalnike in tudi telefoni so bili vedno brezžični. Jasno, ali ne?

Na šoli Beloit v ZDA se razlik zavedajo, zato vsako leto svoje profesorje »spomnijo« na to, da generacije, ki prihajajo svet vidijo in dojemajo drugače, kot je videti izza katedra. Letošnjo generacijo so opozorili na naslednje razlike http://www.beloit.edu/mindset/2014.php.

Nedvomno je, da mladi želijo še več mobilnih in spletnih storitev. Če bi jih kdo vprašal, bi povedali, da si želijo tudi profesorje na Facebook-u in video predavanja. Pred kratkim je Bill Gates (ja to je tisti, ki ima občutek za trende in katerega napovedi se po navadi izkažejo kot prave, on pa pri njihovi uresničitvi zasluži za nekaj slovenskih državnih proračunov letno) napovedal, da bo od leta 2015 (to je pa blizu, a ne) dalje večji del izobraževanja potekal preko spleta. Narasla bo ponudba in povpraševanje po video predavanjih. Medtem, ko se medi revolucija izobraževalnega sistema, pri nas mirno sprejemamo visokošolske programe za naslednjih deset let, kjer tega seveda ne upoštevamo. Ali jih Bill Gates ni prebral in ne ve v kakšni zmoti živi? Kaj, če bi mu kdo iz vlade prevedel in poslal naše razvojne načrte? Ali pa raje vprašal generacije 1992 do 1996, kaj bodo delali, kje in kako se želijo izobraževati, …. Odgovore na vprašanja, ki smo si jih postavili že pred desetimi in več leti, ko  je tudi naše kraje oplazila senca krilatice, da v bodočnosti v EU potrebujemo več kot 80% poklicev  za katere danes sploh ne obstajajo šole, imajo oni. Slovenski Rayi Bradburyji lahko ponudimo le zgodbe z inženirji in jedrskimi fiziki, s katerimi bomo rešili Prevent, Muro in ostale ostanke nekoč močne industrije ter novodobne kompozicije od Laškega do Istrabenza.

In ko smo že pri video predavanjih, naj spomnim še na to, kaj se je zgodilo, ko je Apple leta 2007 lansiral iPhone 3G. Pri AT&T so v nekaj mesecih ugotovili, da povprečni iPhone uporabnik prenese 15 krat več podatkov kot ostali. Seveda AT&T omrežje tega ni preneslo in je prišlo do težav, ki jih je ta ameriški velikan rešil tako, da je z dodatnimi investicijami pohitril nadgradnjo njihovega omrežja. Dodatne v milijardah dolarjev merjene investicije so vse do danes zahtevale več denarja kot znaša prihodek od iPhone uporabnikov. In iPhone, oziroma če že ne iPhone, pa vsekakor prenos podatkov preko mobilnega omrežja, je nekaj kar mladi danes želijo, pričakujejo in potrebujejo.

Ker vem, da denarja v krizi ni za vse, naj zato na tak način spomnim, da bolj kot karkoli drugega potrebujemo investicije v naše spletno in mobilno omrežje ter da pri tem brez državne pomoči ne bo šlo. V nasprotnem primeru ne bomo imeli ne video predavanj, ne razvoja ne novih delovnih mest in poslov. Tu pa tam bo lahko le kdo zapel parodijo na Fuck Me, Ray Bradbury!

objavljeno 22. avgusta 2010 na DNE Tehno http://dne.enaa.com/E-svet/E-druzba/Fuck-Me-Ray-Bradbury.html

Continue reading →

Enajstega septembra 2001 še nisem imel svoje spletne strani, vendar pa sem od novembra 1999 do maja 2004 imel svojo redno tedensko kolumno v sobotni izdaji časopisa Dnevnik. Datum objave 12.9.2001 zato ni pravi. Kolumno ponovno objavljam v celoti na mojih novih spletnih straneh leta nekega deževnega dne poleti 2013.

V spomin na vse, ki so tistega dne, mrtvi ali živi, izgubili prihodnost.

In zato, ker sem danes še bolj prepričan, da se je na simbolni ravni točno tistega dne svet ustavil in obrnil v neko drugo smer, še močneje kot se mi je takrat zdelo, da je sploh mogoče.

Takrat sem kolumno zaključil z besedami: »Napad je potisnil globalizacijske procese za vsaj štiri do pet let nazaj. To pa si je zadnjih nekaj let želelo precej več ljudi, kot so bili svetovni voditelji pripravljeni priznati. Toda, ali je svet danes, nekaj dni po napadu, res lepši?«

Dvanajst let kasneje naš svet zagotovo ni lepši.

(vir: www.911memorial.org)

VOJNA Z INFORMACIJAMI (objavljeno 15. septembra v časopisu Dnevnik)

Strokovnjaki za svetovno politiko so v nekaj urah po napadu na World Trade Center v New Yorku postregli z različnimi razlagami. Napad kot posledica zadnjih dogodkov v Afganistanu, na Bližnjem Vzhodu, Balkanu ali sprememb v ameriški zunanji politiki, se zdi takorekoč dejstvo. Tudi sam bi najraje verjel v to, saj bi to kljub vsemu le pomenilo, da je svet še vedno urejen po starem in da zla ni nič več kot pred letom ali dvema.

A kaj, ko je bil napad na World Trade Center preveč dobro zamišljen in načrtovan. Načrt je zagotovo nastal pred več kot letom dni, ko na svetovni sceni še ni bilo Georgea Busha mlajšega, Slobodan Miloševič je živel v Beogradu s svojo družino, razmere na vseh kriznih območjih pa so se zdele precej bolj obvladljive kot danes. Ja, v tistem času je začel nastajati scenarij v katerem ni bilo nič prepuščeno naključju.

Avtor je najprej analiziral načrte World Trade Centra. Za to, da jih je dobil, mu ni bilo treba nič drugega kot pobrskati po internetu. Z ustreznim znanjem statike je imel potem dovolj časa, da je našel šibke točke znanih dvojčkov: uničiti dva vogala, v katerih so tudi dvigala za hitro evakuacijo, v čimvišjih nadstropjih, tako da ne bo mogoče gasiti požara. Na internetu je dobil tudi podatke o zračnem prometu nad Velikim jabolkom in ugotovil, da je zmeda tolikšna, da bo imel kar precej prednosti pred obrambo. Z ustreznim programom je lahko pregledal letalske vozne rede in našel najustreznejši termin za skoraj istočasno ugrabitev več v bližino željenih ciljev usmerjenih letal naenkrat. Brez težav je dobil tudi informacije o Bushevem koledarju. Na koncu je potreboval le še pilote. A tudi te je lahko poslal v učne centre na simulatorje. Ker so šole za pilote privatne in živijo od šolnin, te ob vpisu nihče več ne vpraša zakaj. Nikogar ni, ki bi ocenil, da je lahko to znanje celo nevarno.

Če je napadalec na eni strani brez težav zbral vse potrebne informacije o žrtvi, tega zagotovo ne moremo trditi za obrambo. Ta še nekaj dni po napadu še vedno ne ve niti tega, kdo je napadalec in vneto išče med znanimi nasprotniki. A o njih imajo tako in tako menda vse podatke, saj jih spremlja množica obveščevalcev in obveščevalnih služb. Če bi se pri njih dogajalo karkoli podobnega, bi zagotovo izvedeli ali pa dobili vsaj namig. Tako pa nič.

V tej vojni napadeni ni imel nobenih možnosti. Kako naj se brez kakršnekoli informacije ubrani pred napadalcem, ki ima vse informacije. Vse orožje, ki ga je desetletja razvijal za lastno obrambo, je brez informacij ostalo neuporabno. Kaj ti pomagajo letalonosilke in supersonični lovci, če pa ne veš, kam in kdaj jih poslati v boj. Na drugi strani pa je za zmago v bitki zavoljo obilice informacij zadoščal že nož.

Dejstvo, da napadeni ni imel nobenih, prav nobenih podatkov o napadalcu, je vsem na očeh in seveda prav zato obenem tudi najbolje skriva vsebovano informacijo: na prizorišče je najverjetneje stopil nov nasprotnik. Lahko je denar pobral od enega znanih podpornikov terorizma, toda v igro je vstopil nekdo, o katerem ameriške obveščevalne službe nimajo nobenega podatka. Morale bi vedeti vsaj nekaj malega. Nekaj, kar bi jim omogočilo, da bi bila njihova reakcija vsaj hitrejša, če že ne bi mogli preprečiti ugrabitev.

Informacije so njegovo orožje in informacije so tudi njegova tarča. Res je ugrabil letala, vendar pa ni ugrabitelj. Nekaj tisoč mrtvih zagotovo ni bil cilj. Letala je potreboval zgolj kot orožje za uničenje svetovnih informacijskih centrov. World Trade center kot zbirališče vseh informacij o svetovni trgovini. Bela hiša kot zbirališče političnih informacij. Pentagon kot zbirališče vojaških informacij. Ja, glede na to, da scenaristu vsi po vrsti priznavamo nadpovprečni IQ, ti cilji zagotovo niso bili izbrani naključno.

Nekaj dni po napadu je tudi že čas, da se vprašamo ali je napad uspel. Kaj je napadalec z napadom sploh dobil? Svetovni javnosti se ni predstavil. Napada ni pospremil z nobenim sporočilom. A bojim se, da je cilj kljub vsemu dosegel in mu sploh ni treba več nič opozarjati ali prositi. Zračni promet nad ZDA je za dva dni zamrl. Američani so bili dva dni sami na svojem kontinentu. Pozabili so na globalizacijo in na svoj dolar, ki je pričel padati in na borze, katerih indeksi so strmo padli. V naslednjih mesecih bo marsikdo raje trikrat premislil, kot pa sedel na letalo za ali iz ZDA. Seveda se potemtakem tudi denar ne bo pretakal čez svetovne borze s tako hitrostjo kot dosedaj. Trgovci bodo posle raje sklepali s sosedi. Marsikateri otrok ne bo obiskal Disneylanda. Manj ljudi bo vstopalo v McDonalds. Rezultat je torej znan.

Napad je potisnil globalizacijske procese za vsaj štiri do pet let nazaj. To pa si je zadnjih nekaj let želelo precej več ljudi, kot so bili svetovni voditelji pripravljeni priznati. Toda, ali je svet danes, nekaj dni po napadu, res lepši?

Continue reading →