Kako bi mi birokratsko ubili Izo in Sama Logina

By Aljoša, November 16th, 2014 | Media & Marketing, Society, Startup, Technology | 1 Comment

Ali bi bili pripravljeni za podjetje, ki nima lastnih prostorov in opreme, ima le nekaj več kot deset zaposlenih in ponuja brezplačno storitev, odšteti milijardo dolarjev? Facebook je na primer spomladi 2012 kupil Instagram za okroglo milijardo dolarjev. Vsi Slovenci in Slovenke, s katerimi sem se o tem pogovarjal, so bili prepričani, da je šlo v tem primeru za uveljavljeno podjetje z nekaj tisoč zaposlenimi, nepredstavljivo količino strežnikov in druge računalniške opreme. V resnici pa ste Kevin Systrom in Mike Krieger podjetje ustanovila oktobra 2010. Priljubljenost spletne storitve, ki omogoča delitev fotografij in videoposnetkov, je neverjetno hitro rasla, tako da so se po letu in pol že lahko pohvalili s sto milijoni aktivnih uporabnikov in 13 zaposlenimi. Ker podjetje drugega imetja pravzaprav niti ni imelo, vse je bilo namreč najeto, je Mark Zuckerberg za vsakega uporabnika brezplačne storitve plačal deset dolarjev.

Odločitev ni bila lahka: to je bila četrtina denarja, s katero je takrat razpolagal Facebook. Za primerjavo: Microsoft je v približno istem času kupil knjigarnarja Barnes & Noble, podjetje s seznama Fortune 500, s 658 knjigarnami ter dodatnimi 705 študentskimi knjigarnami največjega prodajalca knjig v ZDA, zgolj za 605 milijonov dolarjev. Tudi Microsoft precej globlje seže v žep, ko kupuje »mala« spletna podjetja. Ni šale, lo kupujejo Sergey Brin, Larry Page, Satya Nadella in Mark Zuckerberg, milijarde padajo.

Samo Google je od leta 2001 do danes za nakup podjetij porabil 28 milijard, med drugim za Youtube 1,65 milijarde in za DoubleClick 3,1 milijarde. Za priljubljeno igro Minecraft je Microsoft pred nekaj dnevi plačal že 2,5 milijarde dolarjev.

Če bi bil Outfit7 slovensko podjetje

Trenutno najbogatejša Slovenca Samo in Iza Login svojega podjetja sicer še nista prodala, a prepričan sem, da bosta zanj dobila precej več kot ocenjenih 1,1 milijarde evrov. Njuno podjetje je samo v treh letih z več kot milijardo naloženih Talking Tomov svetovni fenomen. In tudi onadva nimata toliko nepremičnin in zaposlenih kot Telekom Slovenije. Torej bolj ali manj enaka zgodba kot pri Minecraftu, Instagramu ali Yammerju.

Če bi Outfit7 postavil Talking Toma kot slovensko podjetje v Sloveniji in ga prodajal iz Slovenije, bi moral najprej narediti vse vmesnike v slovenskem jeziku, napisati, da poslujejo v slovenskem jeziku in našteti še preostale jezike. Na njihovi spletni strani bi moralo vse uporabnike na svetu čakati opozorilo, da njihovi piškoti ne škodijo, ter prošnja, da obiskovalci s klikom na »da« potrdijo soglasje za uporabo piškotov na njihovih straneh. O tem, kako Talking Tom spoštuje zasebnost, bi odločala naša informacijska pooblaščenka. Dobro smo si zaprli vrata, ali ne!

Z isto pametjo in delom si lahko revež ali pa milijarder

Kako globoko je nerazumevanje sodobnih trendov v našem okolju, pokaže tudi hiter vpogled na področje zakonodaje, ki ureja avtorsko delo in pravice. Kot avtorja, ki ne bi bila v delovnem razmerju, bi bila Samo in Iza Login za svoj honorar obremenjena s približno 79 odstotki.

Če pa bi po nekem naključju Talking Toma narisala kot zaposlena v kateri izmed slovenskih marketinških agencij za TV-reklamo ali morda kot aplikacijo za Murino majico, bi bila reveža. Njuna ideja bi pripadla podjetju, v katerem bi delala.

Slovenska zakonodaja namreč v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah v 101. in 102. členu še vedno odreja: »Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.« In praviloma ni določeno. Na koncu bi najverjetneje ustrezno zakonsko podlago za nekaj svojih odstotkov našel tudi Sazas.

Hiša z vrtom

Z isto idejo in istim delom bi bila Samo in Iza Login v Sloveniji v najboljšem primeru vesela, da bi našla rešitve za vse birokratske ovire in bi potem kot podjetnika lahko sproti plačevala vse račune in davke, imela bi hišo z vrtom in srednje dober avto, zunaj Slovenije pa sta na poti do statusa milijarderjev. Se še sprašujete, kje Slovenija izgublja denar? Kot je povedal Joc Pečečnik, eden izmed najbogatejših Slovencev: »Povsod po svetu sem znal zaslužiti, doma pa niti evra.«

Mi bi še šivali srajce

Seveda je vprašanje, kako bo brez sprememb lahko kdorkoli zaslužil dovolj. Če na eno stran postavimo milijardo dolarjev, ki jo ustvari vsega nekaj ljudi v dveh ali treh letih, in na drugo stran dodano vrednost v proizvodnih podjetjih, je nesorazmerje očitno. Nemogoče je danes narediti toliko srajc, kot lahko naložiš aplikacij. Mi pa še vedno iščemo vlagatelje, ki bi vlagali v proizvodnjo srajc, in odganjamo celo tiste Slovenke in Slovence, ki znajo zaslužiti s svojimi idejami, znanjem in kreativnostjo.
Prvič objavljeno 11.11.2014 http://www.finance.si/8812590/Kako-bi-mi-birokratsko-ubili-Izo-in-Sama-Logina